Rumena, rdeča in rožnata majica

Tour je Tour, Vuelta pa Vuelta, bržkone razmišljajo nepristranski kolesarski privrženci. Dirk po Franciji in Španiji vendarle ni moč primerjati, rumena majica pa bo imela vedno večjo težo od rdeče. Če je Tour kolesarski Wimbledon, preostalih dveh tritedenskih dirk ne moremo enačiti z odprtimi prvenstvi Avstralije, Francije ali ZDA, ki tvorijo teniški veliki slam in so še posebej v 21. stoletju bolj ali manj enakovredna v pokalnem štetju in nagradah. Mimogrede, v New Yorku Novaka Đokovića “le” še štirje dvoboji ločijo od dosežka za anale.

Sicer pa športov ni moč preprosto dati na tehtnico, tako kot niti ne gre primerjati tenisa in kolesarstva. Lov na kolesarski veliki slam, kar bi lahko prevedli z zmagami na treh največjih etapnih dirkah v istem letu, je že v teoriji misija nemogoče. Praviloma kolesarji letno tekmujejo na eni, kvečjemu dveh tritedenskih dirkah, ki so za moštvene kapetane običajno tako naporne, telesno in psihično, da si v preostanku sezone s klubskimi šefi omislijo krajše etapne ali enodnevne vrhunce.

V Sloveniji bomo šele s časovne distance lahko umestili podvige Tadeja Pogačarja, Rogliča in druščine v zgodovinski kontekst.

Pri tem je treba upoštevati tudi višjo silo ali padce, ki lahko botrujejo spremembi prioritet. Za slovenske ljubitelje kolesarstva sta razpleta dirke po Italiji leta 2019 in zadnjih dveh Tourov pomenila svojevrstno srečo v nesreči. Ob drugačnem razvoju dogodkov se ime Primoža Rogliča po vsej verjetnosti ne bi pojavilo na seznamu zmagovalcev zadnjih treh izvedb Vuelte. Da ne bo pomote, veličina dosežkov najboljšega slovenskega športnika iz let 2019 in 2020 ni s tem nič manjša. Prav nasprotno, kaže tudi značaj tekmovalca, ki po razočaranjih hitro poišče nove cilje. Roglič je to naredil že večkrat v svoji športni karieri. Tudi ko je s skakalnih smuči presedlal na kolo.

V Sloveniji bomo šele s časovne distance lahko umestili podvige Tadeja Pogačarja, Rogliča in druščine v zgodovinski kontekst. Slovensko kolesarstvo je v pičlih treh letih slavilo na petih velikih etapnih dirkah, dveh Tourih in treh Vueltah. Manjka le še rožnata majica Gira, ki pa bo prej ali slej prišla na vrsto. Vprašanje je le, kateremu od izstopajočih slovenskih asov bo prej uspelo dopolniti zmagovalno zbirko. Ne seveda v enem letu, pač pa skozi čas.

Čas pa dela za slovenske kolesarje, zlasti za Pogačarja, ki bo nadaljeval lov za uspehi na evropskem prvenstvu.