Rusko in kitajsko

Pravzaprav je žalostno, da je v tem trenutku najbolj znani in razvpiti “turist” v slovenski Istri Dušan Črnigoj. Ki je, po hitrem, a globokem in čutečem opažanju zanj pristojnega ministra, zadovoljen. In še bolj žalostno je, da so prav na dan, ko so novi statistični podatki pokazali alarmantne razmere na primorskem zaposlitvenem trgu, ki jih kvarijo tudi nekdanji zaposleni v ajdovskem Primorju, podobno zaskrbljujoče podatke objavili v Trstu, kjer so izračunali, da se je v zadnjih petih letih katastrofalno zmanjšalo število delovnih mest.

S sosedi nas torej družijo podobne težave. In vzporedna nemoč premierja in premierke, ki ne moreta spati, malo zaradi velikanske luknje v proračunu, malo zaradi neizogibne in naglo bližajoče se politične krize.

Nas bo rešilo to, da bomo prodajali češnje v Peking? Bodo nova delovna mesta v turizmu, gostinstvu in trgovini ustvarili kitajski in ruski gostje? Bodo naša gradbena podjetja gradila plinovod Južni tok? Bomo morali združiti moči v gradnji skupne infrastrukture, skupne prepoznavnosti in značaja območja? Bomo morali približati pristanišči, tovarne, elektrarne, njive in vinograde? Kdo ve.

Vsekakor se od zaporov in tajkunskih zgodb, od opevanja slavne preteklosti in obžalovanja manj slavne, od stereotipov in preživelih konfliktov ne da služiti.

In tudi časi, ko so si brezposelni Italijani pomagali s poceni hrano v Sloveniji, brezposelni slovenski varilci in gospodinje pa s spodobno plačanimi službami, pa čeprav na črno, v Trstu in Gorici, so skoraj dokončno minili.

Če za območje med dvema državama, ki je bilo nekoč zaradi svoje geografske lege in multikulturne odprtosti eno od središč sveta, sploh obstaja prihodnost, je ta v novih vzorcih razmišljanja in dela.

Če jih ne bomo našli, se bomo prav tako morali naučiti rusko in kitajsko. Ampak ne zato, da se bomo pogovarjali s turisti.