S stisko nad stisko

Ob prebiranju zagat, s katerimi se srečujejo v izolskem območnem združenju Rdečega križa - namreč, kako naj pomagajo drugim, ko pa so tudi sami potrebni ene roke oziroma izdatnejše finančne podpore - naletimo na pravi bistroumni nesmisel. Je lokalna enota Rdečega križa, ki bi morala imeti status posebne humanitarne organizacije, prej pravna oseba zasebnega prava (skladno s statutom jo tako razumejo v krovni organizaciji Zvezi združenj Rdečega križa Slovenije) ali društvo (tak status ima v Sloveniji večina območnih enot)?

Kakorkoli že, oboje je absurdno. Če na lokalni Rdeči križ gledamo kot na podjetje, potem je zmotno pričakovati, da bo delil pakete s hrano, omogočal tople obroke, skromnejšo različico javne kuhinje, in podobno. Če pa ga razumemo kot društvo, katerega obstoj je odvisen predvsem od občinske blagajne, potem bi bilo bolj smiselno, da bi pakete in obroke delila občina sama. Pri tem namenoma puščamo ob strani vprašanje, za kakšne namene krovna organizacija porabi več kot milijon evrov, ki jih dobi od Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij.

Pa vendar so številke, ki jih razkrivajo v izolskem Rdečem križu, dovolj zgovorne. Vsak četrti, zagotovo pa vsak peti občan (upoštevaje morebitno izigravanje sistema in komunikacijske šume med Rdečim križem, Centrom za socialno delo in Zavodom za zaposlovanje), od skupaj 16.000 Izolanov dobi manj kot 572 evrov, kolikor znaša minimalna plača. Prag minimalne življenjske košarice štiričlanske družine z dvema šoloobveznima otrokoma pa po nekaterih podatkih znaša 1246 evrov, dvočlanskega gospodinjstva brez šoloobveznih otrok pa 890 evrov. Socialno-finančna podpora prinaša komajda 229 evrov; dobi jo polovica približno 890 prijavljenih na izolski zavod za zaposlovanje. V tej luči je učinkovit Rdeči križ v Izoli še kako pomemben. Nudi prvo pomoč, pa ne le bodočim voznikom.