“Saj je naš.”

Nisem nedolžen. Človek - z živalmi in rastlinami je kajpak, na srečo, povsem drugače - mojih let pač ne more biti nedolžen. A jaz sem nedolžnost izgubil že zelo zgodaj - in za nič na svetu ne verjamem, da se je to zgodilo zgolj meni.

Zelo zgodaj. In, paradoksno, na najbolj nedolžen način: saj sem bil še otrok. Vseeno pa je bila ta nedolžna izguba prvinske nedolžnosti sama na sebi - tako jo pač vidim šele zdaj - neznansko, nedopovedljivo srhljiva.

Zelo zgodaj. Star sem bil šest, morda sedem let: poslušal sem sproščen pomenek odraslih. Še danes ne razumem, zakaj neki so se morali - eden med njimi je bil moj ožji sorodnik - pogovarjati take reči, obujati take spomine; še manj morem razumeti, zakaj se me niso otresli, me s kakim izgovorom poslali ven iz prostora, v katerem so se pogovarjali. So me, navzlic temu, da sem bil otrok, imeli za sebi povsem enakega? In vendar so bili, obujevalci spominov, povsem trezni: le kadili so, veliko kadili; najstarejši si je cigarete prižigal z ogorki dogorevajočih cigaret.

Sorodnik je na lepem dejal: “Benti, fantje, ampak nekajkrat smo ga pa pošteno polomili!” Podoben stavek sem pred tedni prebral v Jančarjevem novem romanu To noč sem jo videl: “Mogoče smo ga malo polomili, kot je rekel tovariš Janko pred štirinajstimi dnevi, ko sem ga obiskal v Ljubljani. Nismo imeli dovolj trdnih dokazov, to je res.” - Tako se Jeranek, zadnji pripovedovalec v romanu, spominja likvidacije Veronike in njenega moža. Partizani ju po mučenju ubijejo v zasneženem gozdu: zanje sta pač okupatorjeva sodelavca, zavržena izdajalca.

“Benti, fantje, ampak nekajkrat smo ga pa pošteno polomili!” In nekdanji fantje so se začeli muzati, hahljati, kašljati zaradi cigaretnega dima, suvati drug drugega pod rebra, si poredno mežikati. Vesela druščina so bili, sami stari tovariši, kameradi. So pred leti tam gori v hribih, v gozdovih veliko hudega prestali, pretrpeli, “dali skozi”, kot se reče med tovariši, ki so si kot rit in srajca. In včasih niso bili preveč razsodni, pač pa ihtavi, sem ter tja tudi pobesneli, malce “poživinjeni”, kot se reče med pravimi tovariši.

In so si pripovedovali že tisočkrat povedane štorije, jaz pa sem se delal, da se igram. Sem hotel slišati še kaj več, ne pa samo to, da so ga (nekajkrat) pošteno polomili. In sem slišal vrsto zgodb, podobnih tisti iz Jančarjevega romana. Denimo o mladi ženski, gestapovski “kurbi”, ki so jo “naši fantje” zvečer, ko se je vračala domov, prestregli, pretepli, ostrigli na balin in si jo nato eden za drugim “privoščili” na zasneženem bregu Kokre. Toda ta zgodba - krohotal se je pripovedovalec, krohotali so se poslušalci in se pri tem razposajeno tolkli po kolenih - vsaj ni bila krvava. Se je pa pozneje izkazalo, da se niso znesli nad pravo žensko. “Fantje” so ga pač malce “polomili”. Ni bilo prvič, ni bilo zadnjič.

“Madonca!” je na lepem naelektreno vzkliknil eden iz druščine in pokazal name, “otrok nas posluša!” “Brez skrbi,” se je pokroviteljsko zarežal moj sorodnik, “saj je naš. Bo vse obdržal zase.”

In res sem. (Do tega trenutka.) In ker sem slišano obdržal zase, ker sem torej bil “naš”, sem bil ob nedolžnost.