Saj ne bo džamije
Če smo odkriti, velike večine Novogoričanov sploh ne zanima, ali se bodo na severnem delu mesta v zapuščeni in kmalu obnovljeni stavbi v kratkem začeli zbirati muslimanski verniki.
Meščani so se v kratkem življenjskem obdobju mladega mesta navadili že skoraj na vse. Na bleščeče igralnice in igralne salone v samem mestnem središču, ki že dolga leta privabljajo številne goste iz sosednje Italije. Z nekaj kritik so sprejeli tudi parkiranje na pločnikih in zelenicah, ne da bi jim zato kdo izrekel kazen. Dokaj ravnodušno so opazovali odpiranje nočnih barov s plesalkami iz vzhoda. Brez večjih pritožb so se navadili na modre cone, plačljiva parkirišča, zadušljiv promet in še na marsikaj.
V mestu sta se doslej zgodila le dva, omembe vredna, upora. Pa še pri teh so imeli pri zaprtju Iverke največ besede prebivalci Kromberka, v zgodbi SGP pa stanovalci ulice z velikim številom prebivalcev. Ob tem ne gre prezreti tudi pozitivne plati take drže, ki se kaže v odprtosti in sprejemanju drugačnosti, kar je odsev ne le življenja ob meji, ampak tudi multikulturnosti samih prebivalcev.
Zato ne preseneča, da se zaradi islamskega objekta pritožuje le nekaj bližnjih stanovalcev. To je po eni strani dobro, saj kaže na odprtost in strpnost meščanov, ki so v veliki večini priromali od marsikje. Po drugi strani pa to kaže tudi na določeno brezbrižnost, če držijo ugotovitve, da je urejanje verskega objekta pod krinko poslovnega način, da bi zaobšli zakonodajo.
Med Novogoričani bi težko našli večje število ljudi, ki bi nasprotovali kakršnikoli veroizpovedi ali drugačnosti. Nenazadnje zvonjenje novogoriške katoliške cerkve bučno odmeva med zidovi bližnjih visokih stolpnic, pa se nihče ne pritožuje. Morda zasebno, javno pa ne.
Ne poznam verskih obredov muslimanov. Če ni minareta, menda niso glasni. Verjetno nič bolj kot nočni bar na nasprotni strani ulice, ki se prav tako nahaja v stanovanjskem območju.
