Sami sebi tekmeci

Včeraj se je v Medani iztekel Festival Sanje v Medani, dnevi knjige in vina, s prvim svežim vetrom pa se nasploh poslavlja kar bogato festivalsko poletje. Po lanskem letu razočaranja, ko smo pogrešali priljubljene Dneve poezije in vina, ali kot se je izrazil briški župan, ko so Bricem “bili ukradeni” in odpeljani na Ptuj, so se nekako le rehabilitirali s Festivalom Sanje v Medani, ki ga prireja založba enakega imena iz Ljubljane. Letos so se potrudili in pripravili res pester program, celo tako pester, da je bil sam sebi konkurenca. Dogajanja so se namreč vrstila istočasno na dveh prizoriščih, v Medani in v Šmartnem, nikomur pa ni bilo jasno, zakaj. Občinstva tako ni bilo tako prav veliko, da bi jo razdvajali, na tiskovni konferenci so dejali, da je to pač “metaizbira”. Izbirali pa smo med precej razpršenimi vsebinami, med Borisom Pahorjem, omizjem o preiskovalnem novinarstvu, Milanom Kučanom, Miljenkom Jergovićem, omizjem o slovenskem jeziku in številnimi branji pesnikov in pisateljev, drugimi dogodki in kar izjemnimi koncerti, delavnicami za otroke, rdeča nit celotne prireditve pa so bile knjige založbe, ki festival organizira.

Brici in sploh domačini so bili letos na splošno manj opazni, dvorano v Medani bi lahko bolje uredili, Gradnikova domačija bi bila brez znamenite kuštrave murve obupna podrtija. Pohvalo zasluži agencija Jota, ki je uspešno oživila vas Šmartno in nas vse nahranila. Evforija, ki se je lani čutila v Medani, je letos pojenjala. Upamo le, da bo zadeva v prihodnje stekla, kajti program, vsebina, sok prireditve in tudi denar tudi tokrat načrtujejo drugje, briška je bolj ali manj le infrastruktura.

Tisti, ki smo spremljali celotno letošnje festivalsko poletje, ugotavljamo, da so najboljši tisti festivali, ki imajo jasno idejo, voljo, kristalen koncept ter so vraščeni v kraj. Drugi, ki želijo ustreči vsem generacijam in okusom, pač ostajajo na drugem mestu. Bomo videli, kam se bodo v bodoče uvrstile Sanje.