Samo 300 jih je ...

Državni varuhi prometa in njegove varnosti so bili nadvse ponosni na svojo učinkovitost, ko so poleti od danes do jutri ukinili vsa avtobusna postajališča ob “njihovi” državni cesti med Godovičem in Idrijo. Kaj ukinili? Samo izbrisali so jih iz avtobusnih voznih redov potem, ko jih v svojih papirjih in med svojo lastnino niso našli. Natančno po črki zakona, kot birokrati pač znajo, so zavarovali sebe ...

... in stiskam ter nevarnostim izpostavili zanje nepomembno prgišče 300 duš. Ker, nebodijihtreba, živijo bogu za hrbtom v utesnjeni soteski Zala, ob Keltiki, nevarni državni cesti. Ki je pretesna za ureditev postajališč po črkah daleč stran od njih nastajajočih zakonov, a je vendarle dovolj široka, da so jih avtobusi iz nje desetletja varno odvažali v svet.

Ali vsaj v šole, v urade, do zdravnikov ... Pravzaprav ne gre niti za 300 ljudi. Gre le za nekaj deset otrok, ki nimajo avtomobilov, njihovi starši pa ne časa, da bi jih varno prevažali; za starčke, ki so ostali priklenjeni na domove, in one, ki jim je z avtobusi ceneje in bolj zeleno.

Gre za prezrte ljudi, kot sta bila, denimo, tista dva njihova sokrajana, ki sta pod kolesi nebrzdanih voznikov ob tej cesti ostala za vedno. Za ljudi, ki so jim mirno povedali, da so edini, ki so jih izbrisali, ko so pristavili, da je po državi vsaj 2000 podobno nezakonitih postajališč. A le idrijski župan je s svojimi projekti silil v birokratske zakone, da bi svojim zagotovil varnost ob nesrečni cesti.

Ker 300 duš šteje! Zato izbrisani že pol leta čakajo, medtem ko se občinski možje z namero, da izbrisane vrnejo medse, zaletavajo z glavo ob vrata državnih varuhov prometa. Ki so se poleti izgovarjali na zakon, ki ga je vsega dan po ukinitvi postajališč zamenjal nov, z bolj življenjsko rešitvijo in enostavnim vrisom postajališč na vozišče.

Danes se sploh ne izgovarjajo več. Je pač čas volitev in ni tega ne onega, ki bi se ukvarjal s tako neznatnim problemom. S prgiščem nepomembnih volilcev ...