Samo dva milijona nas je!

O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že zdavnaj odnesel plaz, je v Slovenski pesmi med morijo, narodovim osamosvajanjem in svetovno vojno zapisal Karel Destovnik Kajuh. Zapisal, preden je pod streli okupatorja, 21 let star, za vedno odložil uporno, pesniško pero. Padel je za Slovenijo in za svobodo. Tako kot na slovenskih tleh še na deset tisoče ljudi.

Bilo je 26. aprila, ponoči, po dnevu obiska največjega satana med zločinskimi okupatorji na zasedenih slovenskih tleh, deset dni po kapitulaciji kraljevine Jugoslavije. Možje raznorodnih političnih barv, kulturniki in športniki so s protiimperialistično, pozneje osvobodilno fronto, tlakovali pot uporu. “Nepomemben, napačno izbran datum,” je podučil prvi televizijski zgodovinar neposredno po prenosu spomina na zgodovinski tlak upora.

Samo milijon, pardon, dva milijona nas je. Premalo za hromeče prepire in neslišane uporne zahteve po vrednem življenju. “Ravno prav, da človek bi človeka prepoznal.”

Ljudje so se, mimo okupatorju prisegajoče peščice, množično upirali z orožjem, besedo, nepokorščino in umirali do ponovne združitve naroda in svobode. Ljudje se še upirajo. Na ulicah jih je vse več. Imajo realne in nerealne zahteve, sedaj pod vodstvom te, drugič druge politične opcije. Upirajo se svobodno, s slovensko besedo. A čemu v Sloveniji, zelenem raju pod soncem, mladi državi brezmejnih možnosti?

Morda zato, ker je država zavozila? Ker je pokorjena novcem, ki v žepih dajejo brezskrbnost peščici med vsemi? Ker v povsem pokorjeni Evropi metulji veljajo več kot ljudje? Ker nimajo veljave ne zakoni ne ustava, ki zapoveduje pravnost, socialnost, enakost ...? Mnogi upokojenci, čeprav grobo zlorabljeni, lačni prerinejo čez mesec. Še ne uporni mladi ne vidijo prihodnosti. Vsi vmes so razdeljeni in sprti. Ker jih vodijo ljudje, ki so se kalili v revolucionarni partiji ali vsaj naslednici, ki je nudila raj, a je vladala neizprosno in trdo. Ker jih vodijo mlajši podložniki novcem? Ni iz trte izvito, da Janezki znajo, kar se naučijo in golobi, visoko pod nebom, ne zmorejo slišati.

Ker kolesarji niso prikolesarili svobode, upor ostaja. Do novih volitev! Je pa še druga možnost. Samo milijon, pardon, samo dva milijona nas je. Premalo za hromeče prepire in neslišane zahteve po vrednem življenju. Ravno prav, “da bi človek človeka prepoznal, takrat bi v hipu stari svet propal”.

Kajuh je davno vedel. Urška Klakočar Zupančič je njegov verz izpostavila na predvečer spomina na spočet (skoraj) enoten upor. Dodala je, da bo upor potreben, dokler človek ne bo postal človeku človek. Se je slišala? So jo slišali vladajoči z novci in njeni njim ponižani, sovladajoči. Niso! Torej upor ostaja ...