Samo še slabše bo

Postavite se v vlogo nekoga, ki ga za posojilo prosita dva znanca. Prvi ima redne prihodke, nima prevelikih dolgov, ima tudi nekaj premoženja, živi urejeno, predvidljivo, dolgočasno, malomeščansko, če hočete, življenje. Drugi prosilec rad dobro je in se lepo oblači, včasih je bil uspešen, priljubljen in tudi premožen. Zdaj je znan po tem, da si denar včasih izposoja za poplačilo dolgov na sem in tja blokiranih kreditnih karticah. Temu, da bi malo spremenil svoj življenjski slog, se upira. Pravi, da je to pač njegov stil, ampak vi le ne skrbite, denar vam bo vrnil. Odločitev, komu posoditi denar, najbrž ne bi bila pretežka.

Slovenija že nekaj časa spominja na tega drugega. Spominja na malo uvelega plejboja, ki v oblekah, s frizuro in s parfumom izpred dvajsetih in več let vse okrog sebe prepričuje, kako uspešen, moderen in trendovski je. No, ni. V ponošene cunje oblečen starček je, ki ga resno jemljejo le redki.

V torek smo vsi skupaj dobili najbolj jasen signal doslej, da nekdanji ugled šteje natanko nič. V številkah to pomeni, da je posoditi denar Sloveniji prej igra na srečo kot pa normalen poslovni odnos. To ima svojo ceno v obliki obresti, ki bodo višje. In ker bodo višje, bo denarja v proračunu manj, zaradi česar bo manj obnovljenih parkov, manj bo šolskih malic in bolj uborne bodo, vrtci bodo dražji, knjižnice bodo slabše založene, vse več zdravniških storitev in zdravil bo treba doplačati, žičnice bodo še malo bolj zastarele, mesta pa še malo bolj zanemarjena.

Ocena agencije Moody's je za zdaj ostala edina tako ostra, pri Standard and Poor's so do Slovenije bolj prizanesljivi. Tudi trgi so se včeraj odzvali manj katastrofično, kot se je bilo bati. A ne slepimo se, to ne pomeni kaj dosti. Pomembna je smer, v katero gremo, in ta je dosledno napačna. Novi mejnik bo vladni načrt izhoda iz krize, ki ga pričakujemo konec prihodnjega tedna. A tudi ta sam po sebi ne bo pomenil nič, če ga ne bomo začeli uresničevati hitro in brezkompromisno. Gud lak, misis Bratušek.