Samoohranitev

Slovenija se je (za zdaj) izognila politični krizi. Podobno kot v sredo Italija, kjer je stranka na oblasti morala prisoliti zaušnico svojemu očetu. Drugače pa le toliko, da je tudi njega samega prisilila v podporo premierju, ki ga je pet minut pred tem nameraval zrušiti. Tudi izvršni odbor Pozitivne Slovenije si je namreč vzel pravico, da je brez očeta Jankovića izpeljal velik manever.

Zdaj bo verjetno za koga postal vprašljiv postopek preložitve kongresa do parlamentarnih volitev, ki bodo bogvedi kdaj. Po statutu mora sklep izvršnega odbora potrditi svet stranke. Kakorkoli bodo stvari potekale, nekaj je gotovo: Alenka Bratušek si je utrdila položaj in se s proračunom lahko mirno napoti v parlament po zaupnico. Janković pa se bo bržkone moral sprijazniti, da je njegov čas v politiki na državni ravni minil. Še v sredo, ko je sporočil, da bo kandidiral, se nihče, od poslancev do ministrov iz vrst PS, ni upal javno postaviti na stran enega ali drugega. Od včeraj pa lahko vsakdo reče: pred svoje lastne poglede je treba postaviti usodo države. V tem slogu se namreč glasi obrazložitev včerajšnje odločitve.

Olajšanje je zavladalo tudi v drugih koalicijskih strankah, pa naj to priznajo ali ne. Nihče si ne bi upal požreti besede, dane za primer drugačnega razpleta v PS, posloviti bi se moral od sladke oblasti, ki mu je morda nobene volitve ne bi več povrnile.

Opozicija? Spomnimo, napoved premierke, da gre v parlament s proračunom, ki bo vezan na zaupnico, je pospremila z oceno, da ima koalicija dovolj samoohranitvenega nagona, da gre v vnaprej dobljeno bitko. Po Jankovićevi sredi bi se stvari vendarle lahko zapletle in bi se opoziciji odprle lepe možnosti. Ampak na koncu ima premierka prav: koalicija ima očitno dovolj samoohranitvenega nagona.

Državljani? Tudi za nas je včerajšnji dan prinesel nekaj olajšanja. Vsaj toliko, da smo se morda rešili stricev iz ozadja in da se delo seli k pravim problemom.