Sanje o molčečem zelenju

Vibasta in odročna pot, po kateri stopa že dolga leta, postaja vse bolj vrtoglava in ozka - tega se dobro zaveda. Tako hodijo nekateri izgubljenci skozi goščavo, tam, kjer je somračno tudi sredi najsvetlejšega dne: vrtijo se v istosrediščnih krogih: tavajo, blodijo in - kar je na moč čudno - tavanje in blodenje jih pomirjata, nemara celo osmišljata. In, resnici na ljubo, tem izgubljencem niti ni do tega, da bi se rešili iz nevsakdanje pomirjajočega blodnjaka.

Dolgo je že tega, odkar je skrčenega želodca začutil, da o ljudeh nasploh - seveda je nekaj izjem - razmišlja, govori, piše čedalje teže. Kar je po svoje tudi razumljivo: v otroštvu je bil bolestno sramežljiv in po mnenju zaskrbljenih, a povsem nemočnih staršev strašljivo odljuden; sramežljivost pa se je sčasoma in skorajda neopazno stopnjevala v skrajno neobvladljivo potrebo po samoti, (samo)izločenosti, (samo)izobčenosti, po biti tam, kjer drugih ni, torej po hoji po zaraščenih, že dodobra pozabljenih stezah.

Zasebnosti ne premore kaj dosti; pravzaprav je ima le nekaj bornih prgišč - a na tem robinzonskem otoku se smejo izkrcati le redki. Do nenapovedanih vsiljivcev, sem ter tja tudi do mene, je kot popadljiv pes na prekratki verigi: takrat so svareče grimase njegovega obličja in ton njegovega glasu vselej dovolj zgovorni.

Ne, o ljudeh ne more in noče več razmišljati, govoriti, pisati. Daleč od tega, da bi bil zaradi njih kaj dosti pretrpel; navsezadnje mu je bilo življenje prizaneslo z marsičim hudim. In tega se egotist vse predobro zaveda; ne taji, da je črnogled, vendar ne jadikuje.

In vrt ob domači hiši, skromen, a priročen nadomestek za odljudne kraške planote in goličave, mu je v veliko veselje. Ne, ne vrtnari, to raje prepušča ženi in snahi. Rad ima zelenje, kar tako, kot mačke in ptice ima tudi on rad blagodejno zavetnost grmičevja in krošenj pritlikavih dreves, ki jim nikoli ne bo vedel imena; rad ima celo od sonca ožgano travo in trdovratni plevel, ki znova in znova poganja iz razpok ob rešetkah jaška na dvorišču. In ga vsak večer zaliva, ta pepelkasti plevel. Naskrivaj. Noče, da bi ga drugi videli. Ljudje te vidijo in ker se boje, da so drugi videli, da so te oni videli pri zalivanju nekoristnega plevela, te začno na tihem pomilovati.

Zato počaka, da se zmrači in nato zalije rastje, ki ga drugi pulijo in morijo s herbicidi. V gošči pritlikavega, bambusu podobnega trsja in na robu bršljana, ki goltajoče obrašča sesedajočo se lopo, v kovinski posodici nalije sveže vode: za ježe, ki se ponoči poganjajo po vrtu. Enako stori s posodico v ptičji krmilnici, ki se ziblje na veji drobne bukve: ziblje se tudi v popolnem brezvetrju - kaj umrljivi, uročeni od neštetokrat nepremišljeno izgovorjenih besed, v resnici sploh vemo o brezvetrju?! In ko je konec obreda, se pod medlečimi zvezdami nasloni na balkonsko ograjo; za nekaj trenutkov se zastrmi v zgoščajočo se temo, hlastno kadi cigareto in se pretvarja, da ne sliši pridušenega bobnenja, ki prihaja iz votlih trupov v zalivu zasidranih ladij.

Potem leže. In če ima srečo, se mu sanja o rečeh, živalih in molčečem zelenju.