Sanjska služba

Kako je mogoče, da nam še vedno manjka zdravnikov, hkrati pa so mladi diplomanti medicine celo uradno brezposelni? Povsem logično vprašanje in velika uganka, polna ugibanj.

Da zadeva ni črno-bela, pa nam vsakič znova dopovedujejo ne le v zdravniški zbornici - krovni cehovski organizaciji -, temveč tudi zdravniki v osnovnem zdravstvu, v ambulantah družinske oziroma splošne medicine. Prav ti se še najbolj in v največji meri soočajo z vsemi vrstami bolnikov in bolezni. Že davno jim je jasno, da njihova služba ni niti malo sanjska, temveč naporen, garaški vsakdanjik. Še posebno v času sezonskih obolenj, ko si bolniki na vratih ambulant kar kljuke podajajo.

Prvi mož zdravniške zbornice razkriva prave vzroke za brezposelnost mladih zdravnikov. Ni skrivnost, da si že študenti medicine v glavah zgradijo predstavo - in lestvico - del v zdravništvu; v cehu in širše. Ves čas ji skušajo slediti.

Ta lestvica je povezana s splošnim ugledom in tudi z denarjem. Na prvih mestih na njej zagotovo ni zdravnika družinske medicine v osnovnem zdravstvu. Že zato ne, ker mora znati prepoznati domala vse bolezni in zlasti zato ne, ker je po plači razred niže od drugih specialistov. Dela pa povečini več od kolegov, zaposlenih zlasti v večjih bolnišnicah in na (uglednih) klinikah.

Pa bi bili tudi družinski zdravniki obremenjeni vsaj za četrtino manj, če bi zdravstveno ministrstvo že končno požegnalo dobro leto pripravljene normative. Ti bi jim delo vsaj nekoliko olajšali. Za preprosto matematiko gre: zdaj mora vsak zdravnik družinske medicine skrbeti za vsaj 1900 bolnikov; nove mora sprejemati vse dokler jih skupaj nima 2100. Po novem bi se ta normativa zrahljala na 1500 oziroma 1650.

Če bi se to zgodilo, bi res potrebovali še kje kakšnega zdravnika več (pa saj so brezposelni!), a za to delo bi se zagotovo veliko raje odločalo več mladih diplomantov. In morda bi za koga to delo postalo celo sanjska služba ...