Santa Barbara

Formula, kako posneti televizijsko žajfarico oziroma telenovelo, je banalno preprosta. Glavni junak, no ja, ponavadi je to junakinja, se žene za svojimi sanjami, na poti pa vedno znova trči na ovire. Ponavadi na hudobce, ki jo zaradi svojih pritlehnih interesov ali pa preprosto, ker so ljubosumni, skušajo dotolči. K sreči ima ob sebi nekaj dobrih ljudi, ki jo vedno znova nesebično potegnejo s prašnih tal in ji pomagajo na noge. Skozi mnogo viharjev mora, revica, da slednjič prispe do plemenitega cilja in uresniči svoje sanje. Ker na koncu jih vedno. Le da je pot tako trnova, ovir pa toliko, da morajo scenaristi naplesti nekaj sto nadaljevanj. Tako, da je bolj dramatično, cilj pa slajši.

Scenarij zgodbe o koncesiji za igralni salon na MMP Vrtojba se piše na zelo podoben “telenovelski” način. Z vsemi elementi. Sergej Racman se z Aleo Iacto žene za svojimi sanjami - igralnim salonom ob meji. Pot je trnova, ovir je veliko. Sekajo anonimna pisma, krožijo “umazane igre”, skoraj je že na vrhu, ko dobi soglasje, a mu vrhovni oblastniki nato ne dajo koncesije in sanje se sesujejo v prah. A se ne da. Otrese prah s hlačnic in poskusi znova pod novimi, morda bolj dobrohotnimi oblastniki. Na novi poti se dvigujejo nove ovire, spet se zavrtijo anonimke, kujejo se aferice, sanje pa se sesujejo še prej kot v prvo. Niti soglasja lokalcev ne dobi za tisti “salončič”. Konec zgodbe? Ne. Poskusili bomo še v tretje, pa v četrto, peto, skozi vse viharje, če bo treba. Do končne zmage.

Telenovela Kocka je padla se bo na Goriškem torej nadaljevala. Lepo, da imamo tudi tu svojo Santa Barbaro. Koliko časa bo še trajala, je sicer težko napovedati. Kdo bo spisal konec in kakšen bo, tudi. Morda pa se bo ključni preobrat zgodil, če oziroma ko bodo, kot se govori, v novi igralniški zakonodaji lokalnim scenaristom odvzeli možnost dati soglasje in bodo postali običajni statisti. In bodo lahko samo nestrpno čakali novo nadaljevanje žajfarice. Scenarij pa jim bodo pisali drugje ...