Schettino

Grb s Triglavom, sidrom in morjem še visi na stavbi Splošne plovbe v Portorožu. Jochen Döhle, ki bo čez nekaj dni obvladoval več tri četrtine portoroškega ladjarja, zagotavlja, da bo tudi po tem ostalo vse po starem. Vreme lepo, morje mirno, barke plujejo dalje, torej.

A vseeno nismo mirni. Pa ne zaradi nemškega ladjarja. Ne zato, ker bo Jochen Döhle ali kdo od njegovih manj sentimentalnih potomcev kadarkoli v prihodnosti lahko portoroško podjetje preselil v Hamburg, kjer bo floto upravljal ceneje, slovenske pomorščake pa menjal s cenejšimi Filipinci. Ne, to je posel in z Nemcem ni nič narobe.

Doma pa je precej. Če kaj, je ta primer potrdil, da ta država nima nastavljenega osnovnega kurza, kaj so strateške naložbe (Splošno plovbo so uvrstili mednje) in kako upravljati državno premoženje. Da o popolnem neposluhu, kaj za razvoj pomorstva pomeni dokončno prodati edinega ladjarja in eno najboljših podjetij, niti ne govorimo. Ravnanje posameznih akterjev, ki upravljajo premoženje države, pa je kot iz kakšnega priročnika prelaganja odgovornosti.

Kad in Sod ponavljata mantro: “Moramo prodati.” Aukn najprej oceni, da ni pristojna. Trije ministri si podajajo žogico: Šušteršič napoti na pristojnega za pomorstvo, Černač trdi, da nima nobenih pristojnosti, pet pred dvanajsto pa Žerjav udari po mizi, češ, da se tega ne prodaja kar tako in da bo to obravnavala vlada. A to se potem ne zgodi. Na koncu še v Aukn nenadoma uvidijo, da je Sod po svoje vrednotil svoj delež v Splošni plovbi in da bi torej prodaja vendarle morala še skozi vladne roke. Sod ne upošteva Aukn in vseeno proda. Galerija transparentnosti, ni kaj!

Prav ima minister Žerjav, ko pravi, da bodo ljudje s prstom kazali na vlado. Primorci in pomorci že kažejo. In ja, šef Soda naj se kar počuti kot “državni sovražnik številka ena”. Saj vemo, kako se danes lepo reče kapitanom, ki zgrešijo kurz in potopijo ladjo. Schettino. Kar nekaj jih imamo tudi mi.