Še dobro, da ima mama kavč

Dunaj je bil že več kot desetkrat zapored izbran za mesto, v katerem je življenje najlepše. Čeprav je takšne in podobne lestvice “kakovosti življenja”, ki krožijo po svetovnih medijih, treba brati s ščepcem soli, je nedvomno, da Dunaj osvaja lovorike na številnih razvojnih področjih.

CNN med drugim navaja, da si je mesto laskavi naziv prislužilo zaradi kakovostnega zdravstva, šolstva, finančnega sistema, učinkovitih sredstev javnega prevoza in dobre stanovanjske politike. Poleg luksuznih stolpnic, ki rastejo na otoku Donauinsel (umetnem otoku na Donavi) in ki strežejo okusom najbogatejših, to mesto baročnih kupol ter zvonikov pa zlagoma spreminjajo v nekakšno evropsko različico Šanghaja ali Abu Dhabija, Dunajčani pospešeno gradijo tudi javna stanovanja. Mesto razpolaga z 220.000 subvencioniranimi stanovanji. Zgolj do leta 2025 naj bi na trg prišlo nekaj manj kot 3000 novih najemniških socialnih stanovanj.

V naši ljubi državi bi se morali med drugim vprašati, zakaj ima dvosobno stanovanje v Ljubljani enako ceno kot luksuzna dvosobna mansarda v Parizu.

Dunajski model si je za zgled postavila tudi zdajšnja slovenska vlada. Koalicija pa si je zastavila cilj, da bo do konca mandata vzpostavila dolgoročno vzdržen sistem, ki bo omogočal gradnjo 3000 javnih stanovanj na leto. Nosilec bo republiški stanovanjski sklad, iz proračuna naj bi se namenilo po približno 100 milijonov evrov letno. In koliko stanovanj bo letos v uporabo predal stanovanjski sklad? 287 stanovanj.

Kljub debelim obljubam politikov - spomnimo samo na nekdanjega koordinatorja Levice Luka Mesca, ki je pred lanskimi volitvami obljubljal gradnjo 30.000 novih javnih stanovanj - je očitno, da se na državni ravni vsaj zdaj še nismo sposobni uspešno spoprijeti s stanovanjsko problematiko. Čeprav je na občinski ravni več svetlih točk, pa bi tudi na tej ravni lahko bilo storjenega več. V piranski občini denimo razpravljamo o nakupu teniških igrišč in o tem, kje bodo igrali tujci ter domači tenisači, premalo pa razpravljamo o tem, kje bodo živele bodoče generacije, ki si čedalje dražjih nepremičnin ne morejo privoščiti. Ne razpravljamo dovolj o divji apartmanizaciji, o kratkoročnem najemu, ki izriva dolgoročne oblike bivanja, o tem, zakaj številni pripadniki mlajših generacij še vedno spijo na kavču pri starših. V naši ljubi državi bi se morali tudi vprašati, zakaj ima dvosobno stanovanje v Ljubljani enako ceno kot luksuzna dvosobna mansarda v Parizu, kjer pa so plače nekajkrat višje kot v slovenski prestolnici, ali pa zakaj ima garsonjera v Portorožu enako ceno kot manjša posest v Toskani.