Še dobro, da na Krasu ni suše

Obljubili so, da bodo očistili vse gozdne poti, a so očistili samo glavne, stranske so zaraščene in nanje pada v požaru poškodovano drevje. So pa za sto odstotkov dvignili nadomestilo za vzdrževalna dela na gozdnih poteh, pravi domačin iz Kostanjevice na Krasu, ki je pred letom dni doživljal pravo nočno moro, ko je ogenj zajel njegov gozd in se nevarno približal hiši.

Še kako živ je spomin, kako pogumno so se gasilci iz vse Slovenije ob pomoči drugih služb in velikanski podpori domačinov julija lani zoperstavljali pošasti, ki je z neverjetno hitrostjo požirala izsušene bore in za seboj puščala opustošenje. Domačini ne bodo nikoli pozabili groze ob približevanju ognja njihovim vasem in dvoriščem ter bobnenja granat, raztresenih po kraški zemlji še iz časa prve svetovne vojne.

A ko so ugasnile kamere in požar ni več polnil naslovnic časopisov in spletnih portalov, je vse potihnilo. Država ni uresničila obljub, po enem letu ugotavljajo domačini.

Dobro pa so si zapomnili tudi obljube, izrečene med in po največjem požaru v zgodovini Slovenije. O urejenih in razširjenih gozdnih poteh, protipožarni zaščiti vasi, novih zadrževalnikih vode, izplačilih nadomestil lastnikom zemljišč, ki jih je prizadel požar, pomoči lovcem ...

A ko so ugasnile kamere in požar ni več polnil naslovnic časopisov in spletnih portalov, je vse potihnilo. Država ni uresničila obljub, ugotavljajo domačini. Je že res, da posledic tako velike naravne nesreče, kot je bil lanski požar na Krasu, ni moč odpraviti čez noč in tudi protipožarni ukrepi za zaščito Krasa in njegovih prebivalcev zahtevajo precej dokumentacije, predvsem pa denar.

A malega človeka ne zanimajo ne načrti ne birokracija. Ni mu jasno, zakaj še vedno ni očiščena pot, da bi lahko s traktorjem odvlekel zogleneli les iz svojega gozda. Še manj pa, kako so mu lahko zaračunali višje nadomestilo za urejanje poti, ki se je nihče ni dotaknil. Zanima ga, čemu služijo fotografije v požaru uničenih zemljišč, ki so jih morali priskrbeti lastniki, ko pa si zemljišč do danes še nihče ni prišel ogledat in ocenit škode. Marsikdo se sprašuje, kaj bi bilo, če bi letos na kraški zemlji pustošila taka suša kot lani. Cevi za vodo, ki bi jo lahko uporabljali gasilci ob požaru, so še preozke, okrog vasi še ni protipožarnih zaščit ... Lovci so si pomagali kar sami. Visoke preže, ki jih je uničil požar, so zamenjali z novimi, poškodovane pa obnovili. Na pomoč države niso niti računali, da jim zaračuna polno koncesijo za lovišče, skupaj z inflacijo, pa res niso pričakovali.

Take poteze zbodejo ljudi. Kot tudi dejstvo, da so doslej na požariščih pogozdovali le z denarjem iz humanitarnih akcij in s prostovoljci, saj država še ni dala denarja za to. Še dobro, da na Krasu letos ni take suše kot lani!