Se dogaja

Če se ozrem nazaj in pogledam, kaj se je na področju integracije med mestoma Gorica in Nova Gorica naredilo, bom seveda v prvi vrsti postavil kot mejnik padec, fizični padec, državne meje, od katerega smo si vsi, ki živimo na Goriškem, izjemno veliko obetali. Dejstvo je, da je bilo prav odprtje Škabrijelove ulice, ki se na slovenski strani nadaljuje z Erjavčevo ulico, tisti najbolj vidni padec meje, ki je mesti tudi najbolj povezal, saj je bil prej na tem mestu dejansko neke vrste goriški check-point Charlie, maloobmejni prehod za pešce in kolesarje. Kjer se nekoč ni moglo z avtom, se danes lahko pelješ z avtom; dejansko je to prometna aorta obeh goriških mest. Podpisani vam lahko zatrdim, da sem se pred leti nekega dne trdno odločil, da nikdar več ne bom šel na nobeno od (pre)številnih tiskovnih konferenc, na kateri bodo podpisali še enega od neštevilnih “protokolov o nameri integracije” med goriškima mestoma. Tej odločitvi, ki se je še danes držim, je botrovalo predvsem dejstvo, da se od vseh teh protokolov in vseh teh - vsem desetim in več vetrom oznanjenih! - načrtov ni realiziralo skorajda ničesar; v spomin vam samo prikličem čas, ko smo časnikarji prelili še in še (danes vidim) nepotrebnega črnila, ko smo na dolgo in široko pisali o tem, kako bosta goriška in novogoriška občina skupaj kupili magnetno resonanco, kako bosta, kako bosta, kako bosta…. Preprosto sem se naveličal. Rekel sem si: “Dovolj je tega, vse ostane samo na papirju in ničesar se ne naredi!” Vedno so se seveda našli taki in drugačni pravni izgovori, da se ni naredilo ničesar, a še danes se spominjam časov, ko je takratni predsednik Evropske komisije Romano Prodi dobesedno rotil pristojne občinske uprave na obeh straneh državne meje na Goriškem, naj vendarle kaj pomembnega naredijo skupaj! Bil sem zraven, ko je to govoril, tudi sam sem nasedel obljubam, zgodilo se ni nič.

Pa vendar ne morem reči, da integracije med mestoma ni! Ljudje in mesti gremo svojo pot, mimo politike, svoje življenje živimo! Če je res, da je avtobus, ki povezuje mesti, skorajda vedno prazen, pa tega ne morem reči za nakupovalni center Qlandia, ki je točno na koncu goriške aorte in je eden tistih nenaročenih projektov čezmejnega sodelovanja, ki je bil narejen mimo vseh pompoznih dogovorov, a deluje. Še kako deluje! Funkcionira torej stvar, ki ni bila mišljena kot integracijski dejavnik, a je to postala! Gre za trgovski center, v katerem je vsaj pol kupcev danes goriških Italijanov, česar si pred leti niti v sanjah nismo mogli predstavljati. Če pa greste v ta nakupovalni center opoldan, boste našli na kosilu v tamkajšnjih restavracijah več kot polovico javnih in drugih uslužbencev iz Gorice, predvsem italijanskih gostov, ki tja ne pridejo, kot se zmotno misli(!), samo zaradi cene, ampak predvsem zato, ker takega centra v Gorici ni in ga še dolgo ne bo, tudi zato, ker podobnih restavracij v Gorici ni in jih še ne bo, samo koščkov pice pa tudi ne moremo jesti venomer, mar ne? Sveta gora, Kostanjevica, sejem svetega Andreja, prireditev Okusi ob meji, boljšji trg na Bevkovem trgu, trgovski nakupovalni centri, to so primeri odlične in nenačrtovane integracije med mestoma, za katere nima politika nobenih zaslug, saj manjka med mestoma koordinacija glede infrastruktur, tudi nobene nove ceste ni na vidiku …

Se dogaja.

Se dogaja torej.

Nekateri pa to (še vedno) gledajo z okna.

Kot so to počeli doslej.