Še en udarec

Zaplet z imenovanjem novega slovenskega veleposlanika v Zagrebu samo še dodatno potrjuje, da Slovencem nihče ne more narediti toliko škode, kot jo lahko naredimo sami sebi. V izjemno kočljivem trenutku, ko bi morala država imeti na razpolago vsa orodja mednarodnih odnosov, bo nekaj mesecev v partnerski državi, s katero se bo v tem obdobju dogovarjala o nadaljevanju arbitražnega sporazuma, odnosu do begunskih migracij, vlaganjih v slovensko gospodarstvo ..., deloval zgolj odpravnik poslov. Zanj ne gre dvomiti, kot je že dejal Geržina, da skupaj s svojo ekipo ne bi profesionalno in brezhibno opravil svojega dela, a bo v stikih s hrvaškimi in tujimi diplomati vendar - samo odpravnik poslov.

To, da država v nekem vmesnem obdobju, v tem primeru po koncu mandata starega in pred imenovanjem novega veleposlanika, nima polnomočnega veleposlanika, ni nekaj zelo nenavadnega; dogaja se marsikdaj in povsod, čudno luč na slovensko državo meče zgolj dejstvo, da je do zadržanja imenovanja prišlo na enem od ključnih ambasadorskih mest, in to po že izpeljanem postopku.

Lahko si predstavljamo Erjavca, Cerarja, Pahorja in še koga, kako so včeraj na blejskem forumu morali posredovati informacije o tem odstopu, namesto da bi tuje diplomate prepričevali o slovenskih argumentih za nadaljevanje arbitraže ... In ob tem so tujci najbrž zavijali z očmi, češ “kaj pa se gre ta smešna država”.

Preveč ceneno bi bilo odstop izkušenega diplomata naprtiti njegovi preobčutljivosti ali pa prikazati kot dokaz, da se v vročem navzkrižju zagrebških političnih in medijskih pritiskov ne bi znašel. Bolj verjetno je, da se za odstopno izjavo skriva ogromno nezaupanje med ključnimi akterji v slovenski diplomaciji.

A bo tudi tokrat najbrž ostalo pri tipično slovenski nedokončani zgodbi: Geržina namreč ni razkrinkal posameznikov ali lobijev, ki naj bi ga organizirano diskreditirali in onemogočali. Karavana pa gre dalje.