Še teden upanja

Skupina 50 poslancev, med katerimi so tudi poslanci opozicijske SD, je sredi septembra v parlamentarno proceduro vložila predlog ustavnih sprememb v delu, ki obravnava referendumsko ureditev. Nekaj so se obotavljali le še v NSi, verjetno bolj iz taktičnih razlogov (da bodo pač še posebej slišani), in manjkalo je nekaj podpisov odsotnih poslancev SDS. Kazalo je tako, da je predsednik parlamenta Gregor Virant lahko zadovoljno ugotovil, da smo blizu ustavni večini 60 poslancev. Dodatno spodbudo je prispeval sestanek pri predsedniku republike, s katerega so sogovorniki (Türk, Janša, Pahor, Zver, Janković in pobudniki obeh referendumov) sporočili pripravljenost storiti vse, kar je mogoče, da do referendumov ne pride.

Včeraj pa je Virant ponedeljek, 19. novembra, določil kot dan, ko bo začel teči 35-dnevni rok za zbiranje 40.000 podpisov v podporo razpisu referenduma o zakonu za sanacijo bank. V upanju, da bodo med vlado in sindikatom KNG prišlo do dogovora, si je torej vzel teden dni odloga.

Ali je po vsem, kar se okrog zadeve referendum dogaja, sploh še mogoče, da se tej “nadlogi” izognemo - vsaj v primeru, ko res ni na mestu? Bati se je, da so stvari šle predaleč. Dokler ne bosta služba v parlamentu in notranje ministrstvo povsem oprana krivde v zvezi s tistimi izginulimi podpisi, upanja ni. Škoda je narejena tudi, če je (na drugi strani) s katerim od podpisov kaj narobe. Ustavne večine za spremembo referendumske zakonodaje ne bo moč sestaviti.

Če koalicija s prstom kaže na krivce za blokado države, je zdaj ona tista, ki mora ukrepati, tudi za ceno glave kakšnega ministra. Napačno je, da se z vsemi sredstvi spravi nad referendum, ki ji ni po meri. Dela naj na tem, da do njega ne pride, in hkrati, da ga z ustavo dogovorno uokvirimo v meje racionalnega.

Tako referendum ostaja tema, ki bo v primeru zaostrovanja zanimivo zaposlovala oba preostala predsedniška kandidata.