Še zadnja svetinja

Vlada in ministrstvo, pristojno tudi za šolstvo, sta med šolniki deležna tolikšnega nezaupanja, da ne smeta pregledati niti javno dostopnih podatkov o plačah, ki gredo iz žepov davkoplačevalcev, niti objavljati predlogov pravilnikov. A vlada in ministrstvo nista žrtvi. Nezaupanje ni padlo z neba, raslo je; najprej z nepremišljenimi pritiski na standarde in normative v šolstvu, ko je vlada razmišljala le, koliko bo privarčevala, nato pa še s hitrim združevanjem srednjih šol.

Vendar tudi šolniki niso le žrtve. Kakovost šolstva se ne meri zgolj in samo po številu učencev v razredu, v kar so nas v minulih mesecih prepričali v učiteljskem sindikatu. Gotovo je število zelo pomemben dejavnik, a vedeti moramo, da imamo opraviti tudi z neracionalno mrežo šol ter - kot v vseh poklicih - s slabimi in dobrimi učitelji.

Nenazadnje so med njimi tudi takšni, ki trdijo, da so preobremenjeni, a jim ostaja dovolj časa, da popoldne poučujejo na zasebnih šolah, vodijo zasebne delavnice in počnejo podobne stvari. Če to ni sporno, nismo daleč od učiteljev, ki bodo dopoldne učili, popoldne pa svojim učencem nudili inštrukcije.

In kdo je potemtakem žrtev? Spet državljani. Bojna noga, na kateri stojita obe strani, preprečuje razsodne premisleke, kaj spremeniti, da bo javno šolstvo skladno z aktualnimi finančnimi in demografskimi razmerami, a kljub temu boljše. Posegi, ki jih želi vsiliti ministrstvo, nevarno dišijo po slabšanju javnega šolstva, saj se iz samovoljnih in hitrih ukrepov, katerih cilj je le prihranek, ne more izcimiti nič dobrega. Vztrajanje šolnikov, da bodo šli na ceste, če bo kdo le pomislil na spremembe, pa ustvarja vtis, da jim je vsaj toliko kot do obrambe koristi učencev tudi do obrambe lastnih interesov.

Na koncu se zdi, da ne državi ne šolnikom ni več veliko do dobrega šolstva. Javnega šolstva. Morda edine svetinje, ki jo je uspelo samostojni Sloveniji ohraniti vse do danes.