Sekati ali ne

Sekati ali ne sekati, to je vprašanje, ki si ga zastavljajo tisoči lastnikov slovenskih gozdov, ki jim je zlato zalogo v začetku februarja zdesetkal žled.

Če sekajo, bo les ostal ob gozdni cesti, kjer bo iz tedna v teden izgubljal kakovost in s tem seveda ceno. Če ne sekajo, jim bodo gozd, predvsem smreke, jelke in bor, požrli podlubniki.

Čeprav je pomladno brstenje že dobro prekrilo polomljene veje in debla, štrclje in izruvana drevesa, ki jih je za seboj pustila februarska ledena ujma, posledice žleda dejansko iz dneva v dan ostreje sekajo med lastnike gozdov. Tisti, ki so imeli malo poškodovanega gozda in so ga uspeli hitro požagati, so zanj še nekaj iztržili. A takih je malo. Manj kot petina poškodovanega lesa je uspela najti pot do kupcev, pa še ta po precej nižji ceni, kot so za enako kakovosten les iztržili lani.

Toliko ga uspejo posrkati bližnji trgi, do koder so transportne poti kratke in poceni. Lahko bi ga prodali tudi dlje, celo Kitajci so se že zanimali zanj, a se računica zaradi stroškov prevoza ne izide.

Verjetno bi se izšla pri obdelanem lesu, ki dosega mnogo višje cene, a kaj, ko smo dopustili, da je nekoč dobra lesnopredelovalna industrija skoraj povsem razpadla in zdaj celo slovenski proizvajalci lesenih hiš vozijo slovensko hlodovino na žage v Avstrijo in od tam obdelane nazaj v Slovenijo.

Z lesnopredelovalno verigo je hotel stopiti na hitri vlak razvoja že Pahor, ko je bil predsednik vlade, o njej je zagnano govoril minister Židan, pa še marsikateri politik.

A besede hlodov ne žagajo. Razžagale bi jih dobra strategija, vlaganja in davčne olajšave za tiste, ki bi se tega lotili. Dokler pa bo v tej državi mantra čim bolj obdavčiti vsakogar, ki nekaj ima, četudi je to od žleda polomljen gozd, iz katerega ne iztrži niti za malico, do takrat bodo drevesa bodisi lahka tarča podlubnikov bodisi bodo gnila ob gozdnih cestah. A od nobenih ne bo kaj prida davkov, niti veselja gozdnih sprehajalcev.