Sence urgenc

Deset novih urgentnih centrov, vsi ob regionalnih bolnišnicah, naj bi najkasneje prve mesece leta 2015 dobila Slovenija. Tudi v Šempetru in Izoli, in to z evropskim denarjem. Na prvi pogled gre za eno bolj spodbudnih novic. A začne bledeti že ob podatku, da izvajalci del za gradnjo in opremo še niso izbrani, čeprav bi centre že morali začeti graditi.

Skrbi vznikajo ob podatku, da se bodo v te centre iz zdravstvenih domov morale preseliti vse urgence. Zdravstveni domovi pa so ljudem bliže kot bolnišnice. To je pomembno zlasti za podeželane in hribovce, ki so že zato pogosto povsem odrezani od sveta.

Posebnosti v organizaciji dostopa do dežurnih zdravnikov je v Sloveniji veliko; vsaj toliko, kot je razlik zaradi geografskih in drugih posebnosti. Vsi kraji namreč ne ležijo ob avtocestnem križu. Nobena urgentna služba tudi nima svojega, za zdravniško pomoč prirejenega helikopterja. Pa še marsičesa drugega ne, kar je lahko odločilno, ko gre za reševanje življenj ... Kako bodo urgentne službe po dograditvi centrov sploh delovale, se ne sanja niti za to odgovornim v zdravstvenem ministrstvu. Če bi se jim, bi bila enotna metodologija organizacije teh centrov že davno nared.

Znano je le, da naj bi se vanje preselile vse prehospitalne enote (PHE) - reševalci, ki delajo na terenu. Ekipe nujne medicinske pomoči (NMP) pa naj bi ostale v zdravstvenih domovih. A kje natančno, koliko in, zlasti, ali bodo prilagojene posebnostim območij, ostaja neznanka. Kot tudi, ali bo Sloveniji sploh uspelo te centre pravočasno zgraditi - dokler je evropski denar še na voljo. Celotna gradnja je v rokah države. Politike torej, ki imenuje ministre, koordinira medresorska usklajevanja in sprejema ukrepe; tudi tiste o omejitvi najema za to potrebnih strokovnjakov.

A brez slednjih ti centri ne morejo zrasti, čeprav politika samovšečno meni, da tudi o tem vse ve ... Uradniki v ministrstvih pa so tako ali tako vajeni le prelagati papirje - iz enega v drugi predal.