Šepava kokoš

Ni bilo pričakovati, da bo na javni obravnavi na ustavnem sodišču slišati veliko novega o argumentih za ustanovitev občine Ankaran in proti njej. In tudi dolgoletna ankaranska agonija ni pravzaprav nič posebnega. Čeprav je, bolj kot katerikoli drugi slovenski lokalni spor, pospremljena s političnimi posebnimi učinki in eksplozijami retoričnih raket.

Nekateri primorski župani vstopajo v svoj peti mandat. Kar nam ne pove le, da jih imajo njihovi ljudje zelo radi. Ampak tudi, da mineva že 16 let, odkar Slovenija po evropskem dvorišču poskakuje kot kokoš z eno, občinsko, nogo. Druga, pokrajinska, ji je pozabila zrasti. In ni pričakovati, da bi se spomnila to storiti v naslednjih dveh letih, kolikor nas še loči od novih parlamentarnih volitev.

Z vprašanjema, koliko več uradniških plač za vzdrževanje občinsko razdrobljene Slovenije je bilo potrebno nakazati v štirih lokalnih mandatih, in, še pomembneje, koliko razvojnih vlakov je peljalo mimo naših majhnih in zakotnih železniških postaj, ni moč zmagati na volitvah: ne na lokalnih ne na parlamentarnih. Zato ker je kokoš veliko laže zaposliti s tem, da skače od enega zrna koruze do drugega in ker je njena leva noga, vajena, da nosi vso težo, dobila jeklene mišice in neprebojno kožo.

Zato bomo v Sloveniji najbrž še dolgo imeli čuden seznam občin, na katerem število prebivalcev niha od 500 do 270.000, na stotine nezadovoljnih, od občutka, da jih njihov center zatira, ohromljenih krajevnih skupnosti, da o množici lokalnih carjev in vaških zdraharjev niti ne govorimo.

Ustavnim sodnikom, torej, ne glede na to, kako se bodo odločili, želimo vso srečo. Enkrat so jih na temo koprske ustavnosti že ignorirali in ni razloga, da jih ne bi tudi tokrat. V državi, ki že skoraj dvajset let menca s postavitvijo temeljne upravne infrastrukture in ki sprejema zakon o razvoju regij, še preden ustanovi regije, to pravzaprav ni nič nenavadnega.