Šest ni dovolj

Korupcija je v slovarju slovenskega knjižnega jezika pojasnjena kot (moralna) izprijenost in pokvarjenost. Dve obliki korupcije, kot stalnici slovenskih političnih funkcionarjev na državni in občinski ravni, ki svoje vodilne položaje brez sramu izkoriščajo za osebne koristi, sta nepotizem in klientelizem. Družbena parazita, ki brezposelni mladini vsak dan zadajata globoke rane in razkrajata našo družbo.

Dajanje dobrih služb, položajev in poslov sorodnikom mimo ali pa s prilagojenimi razpisi, ni tuje niti bistriškemu županu Emilu Rojcu. Tokrat smo razkrili, da je v občinski upravi zaposlil partnerko svojega sina in druge prijatelje. Brez zahtevane izobrazbe, brez ustreznih delovnih izkušenj ... Da se inšpekcija laže, da smo novinarji neobjektivni, da pretiravamo, smo slišali v odgovor. No, novinarji ne vodimo inšpekcijskih postopkov in ne sprejemamo odločitev na ministrstvih in tožilstvih, ki opozarjajo na nezakonite posle, to je že jasno.

In odkritij tovrstnih zlorab uradnih položajev bi bilo še veliko več, če se ne bi proti nepotizmu in podobnim anomalijam v državi borilo le šest inšpektorjev, ki nadzore opravljajo le na podlagi prijav. Lani so pod drobnogled vzeli 154 državnih in lokalnih organov, kjer so našli 2654 nepravilnosti.

Za red v tej državi torej potrebujemo več inšpektorjev, da bi lahko stopili na prste političnim vplivnežem, ki za zaposlitve na podlagi uslug, zvez in poznanstev ter strankarskih izkaznic prirejajo razpise in znižujejo izobrazbene standarde za svoje nekvalificirane izbrance. Ti pa nato praznijo občinske proračune, ko med službenim časom končujejo študij in opravljajo strokovne izpite za naš (davkoplačevalski) račun.

Drugi visokokvalificirani ljudje pa samo zato, ker osebno ne poznajo župana ali koga drugega iz njegovega kroga, ne dobijo priložnosti, da bi se dokazali kot zaupanja vredni delavci. Naivno se prijavljajo na razpise, ki so že oddani. Do kdaj bomo to še tolerirali?