Setev in žetev

Marca so si slovenski poslanci zaželeli, da bi v parlamentarni restavraciji jedli slovensko in bio hrano.

Nič lažjega, bi dejali naš nono, sosedje in lokalni kmetje, ki so dan za dnem rili zemljo in na njej gojili vse sorte bio zelenjave in sadja. Pograbijo naj motike in lopate, zavihajo rokave in sadijo. In kar bodo posejali, bodo poželi in pojedli. V prenesenem pomenu se je sicer tisto o sejanju in žetvi tudi uresničilo, tako pri poslancih kot pri vladi. A to je bila že druga zgodba.

Tista o hrani in o njeni pridelavi pa se pri nas šele začenja. Vsakemu kmetu je jasno, da bo moral - če ne bo želel pol leta stradati - pridelati dovolj hrane za vse leto. Prav tako mu razum veleva, da bo v obdobju obilja presežke hrane spravil za težka obdobja slabih letin. Če tega ne bo storil, bo moral hrano pač nabaviti pri drugem kmetu. Kar gre, dokler bo tudi slednji imel dovolj zaloge. In kaj se bo zgodilo, če bo hrane zmanjkalo tudi njemu?

Verjetno to, kar se je ob zadnji krizi s sladkorjem, ko je Evropa porekla, da je sladkorja preveč in so države hitele zapirat tovarne sladkorja, vključno z našo v Ormožu. Ker je bilo domače proizvodnje manj, se je povečala potreba po uvozu, kar je vodilo v težave zaradi pomanjkanja sladkorja. Čista ekonomska, da ne rečemo, kmečka logika.

Prav podobno se najbrž utegne zgoditi tudi z drugo hrano. In če prisluhnemo zdaj sicer le še “tekočemu” kmetijskemu ministru, je Slovenija pri tem na dobri poti. V dveh desetletjih nam je uspelo samooskrbo s krompirjem zmanjšati tako, da ga je treba uvažati in ne več prodajati. Samooskrbo z vrtninami pa smo znižali za pol in verjetno za to ni krivo le “preganjanje” ljubljanskih vrtičkarjev.

Danes je najbrž marsikomu vseeno, če treviškemu radiču doda kitajski česen ali pa poljske gobe pomeša s tistimi iz Fukušime. Kaj pa če bo jutri zmanjkalo tudi tega in ne bo mogoče ničesar več požeti, ker je bilo vse, kar smo sejali, le prazna slama?