Sežigalnice na odpad

Prvi poskus skupnega reševanja odpadkov z območja Istre in Krasa se je končal z omembo besede sežigalnica. Tedanja predsednica sveta konzorcija Gojup (gospodarjenja z odpadki južne Primorske) Breda Pečan je na enem od sestankov konzorcija v Sežani omenila, da bi vse ostanke odpadkov osmih istrskih in kraških občin vozili na sežig v Trst, pepel pa nazaj v Sežano - in projekt je propadel. Na noge so takoj skočili Kraševci in okoljevarstveniki in ideja o sežigalnici se je spremenila v pepel.

Potem so v Gojupu dolga leta iskali druge rešitve: center za predelavo v Kopru, odlagališče na Bistriškem, vožnjo odpadkov v druge kraje, povezovanje z drugimi regijami, ... Dokler ni Gojup propadel.

A se je kot rešitelj pojavil Cero Nik - center za ravnanje z odpadki pri Logatcu, kjer naj bi bilo dovolj prostora tudi za vse istrske in kraške odpadke. A tudi tu se stvari zapletajo. Deloma podobno kot pri Gojupu zaradi velikih egov županov, še bolj pa zaradi neodločnosti oziroma odsotnosti države. Kar se tudi ni zgodilo prvič.

Slovenska država, ki ji Bruselj glede reševanja odpadkov že leta žuga in grozi s kaznimi, si na vse mogoče in nemogoče načine kupuje odpustke in čas. Kar nekaj rokov smo že zamudili, a se vsakič nekako izvlekli. Na evropski ravni in doma. Čeprav bi morala biti večina slovenskih odlagališč zaprta leta 2007, večina preostalih pa lani, jih kar veliko še obratuje. Malo so uredila to in ono, nekaj dejansko, nekaj na papirju, pa se nam je izšlo.

Jasne strategije, kako dolgoročno rešiti ostanek odpadkov, pa na državni ravni že vsa leta ni. Vse je prepuščeno občinam in njihovim komunalnim službam. Vključno s tem, kakšne barve zabojnike bodo imele za določeno vrsto odpadkov.

Smo pa v teh letih - zlasti ljudje in komunale - napredovali: delež ločeno zbranih odpadkov se veča in vprašanje, kam z ostankom, izgublja težo. In če bomo pridni, bodo te količine kmalu premajhne, da bi bile zanimive za sežigalniške lobije.