Si opazil?

“A se kaj premika v tej politiki?”

“Ma, ne vem. Vem samo, da se je meni zaradi vsega tega začelo že malo premikati v glavi.”

“Ja, jaz sploh ne spremljam več, ne morem. Ne dohajam. Ko se mi že zazdi, da bo konec in da se bodo nekaj dogovorili, se spet vse podre.”

“Mhm.”

“V bistvu mi je vseeno, kdo pride na oblast, samo da se kaj premakne.”

“Ja, zanimivo je opazovati, kako to vpliva na ljudi. Eni postajajo vedno bolj ravnodušni, drugi pa vedno bolj goreči zagovorniki Jankovića ali pa Janše. Si videl na televiziji prepir dveh žensk o tem, kateri od njiju je boljši? Pa saj se ne da verjeti! Ženski sta bili videti kar na nivoju, pa je malo manjkalo, da si nista skočili v lase.”

“Namesto da bi se oblastniki dogovorili, kako naprej, le mečejo kosti med ljudi in poglabljajo razkol. Morda je to cilj.”

“Kar se dogaja, postaja že prav skrb vzbujajoče ...”

Tako nekako se je začel plesti prijateljski pogovor o aktualnih političnih temah. In se stopnjeval z mnogimi čudenji in zgroženostjo ob vprašanjih, ki so se začenjala: “si videl na televiziji ...”, “si slišal po radiu... ”, “si bral v časopisu ...” Vrhunec pa je pogovor dosegel ob iztočnici: “Si opazil?”

“Si opazil, kako vse druge teme bežijo mimo nas?”

“Ja, kriza na svetovni ravni trenutno nikogar ne zanima, pa težave podjetij in socialne teme sploh ne vlečejo, ker so vsi časopisi polni sestavljanja vlade, čeprav politiki ponavljajo le to, da so se dogovorili, da se bodo še naprej pogovarjali ...”

“Ja, ampak ne le to. Si opazil, kako nam z vidika uhajajo res pomembne stvari, od katerih je odvisna širša družbena kohezivnost? Vedno bolj nestrpni postajamo in občutek imam, da se nam zdi to vedno bolj normalno. Nobene reakcije ...”

“Sem se čisto zgrozil ta teden, ko sem v enem od tednikov v 'kao' satirični rubriki prebral skrajno neprimerno bodico. Pišejo, da so bili poslanci ob prvem glasovanju o Jankoviću bolj Slovenci kot naši volilci pred dobrim mesecem dni. Briga me Jankovićeva osebna usoda in njegovo politično preživetje, ampak to ugotavljanje, kdo je bolj in kdo manj Slovenec ...”

“Ja, kam to pelje?”

“Točno to. Ali pa besede Svetlane Makarovič. Gospa meni, da je Katoliška cerkev nekaj, kar moraš sovražiti, in pravi, da ona to čuti kot svojo državljansko dolžnost. Pa duhovnike je v bistvu vse po vrsti označila za pedofile.”

“Jaz sem se v primeru Svetlane Makarovič resno vprašala, kje je zaspala informacijska pooblaščenka.”

“Kajneda? Tako ne gre naprej. Ne sme iti tako naprej!”

V tem duhu je potekalo razpredanje, ki je proti koncu trčilo še ob eno ne nepomembno vprašanje. Kaj narediti?

“Ti imaš pero. Lahko pišeš, opozarjaš, poveš svoje mnenje,” mi je seveda hitro predlagal prijatelj. “Jp, se trudim. Pa ne samo pisati, ampak tudi opaziti, kaj je prav in kaj narobe. Tako kot se trudimo vsi kolikor toliko pošteni ljudje. Ampak kako doseči, da bodo imela ta prizadevanja na osebnih ravneh širši učinek?” sem spet zapletla pogovor.

Do odgovora sicer nisva prišla. Za zdaj ostajava pri tem, da je treba čim več ljudi pripraviti vsaj do tega, da bi opazili.