Sindikati in modreci

Da je včeraj v parlamentu odmevala predvsem tema, ki je povezana s pokojninsko reformo, je to nekaj povsem pričakovanega. Jedro opozicije je kot proti vsakemu pač tudi proti temu vladinemu ukrepu.

Nič manj protivladna pa ni vnema, s katero v predreferendumski kampanji nastopajo sindikati na čelu s svobodnimi. Včeraj, denimo, so izračunali, da reforma pokojnin ne bo rešila, temveč jih bo še znižala.

Prav nehvaležno se je postavljati proti argumentom organizacije delavcev, ki se bori za nekaj, kar naj bi preprečilo njihovo siromašenje. Sindikati hočejo reformo v dialogu s socialnimi partnerji (beri s sindikati). Toda delujejo nekam preveč napadalno, vladi minirajo vse najpomembnejše odločitve. Udrihanje vsevprek po oblasti pa ne daje upanja, da jim je res do kakšnega dialoga.

In tako se človek vpraša, ali ni v aktualnih sindikalnih prizadevanjih še kaj več. Priložnost je kot na dlani. Politika, tako na levi kot na desni, izgublja kredibilnost in zaupanje državljanov; nobena od strank se ne more pohvaliti s spodbudno podporo. Pričakovani poraz vlade na bližnjih referendumih bo tako bolj triumf sindikatov kot pa zmaga večjega dela opozicije.

Sindikatom čast in tudi oblast torej? Seveda na morebitnih predčasnih - in ne na rednih - volitvah ne bodo nastopili kot stranka. Gotovo pa so v njihovih vrstah ljudje, ki iščejo svoje priložnosti. Okoliščine so zelo hvaležne in podpora je zagotovljena. Gotovo pa v njih ne bomo uzrli novih obrazov, ki jih volilci v moralni in drugačni krizi politike tako željno pričakujejo.

Žal jih ne bo niti v svetu modrih, ki ga je v soboto kot rešitelja naznanil predsednik SLS. Da, na njegovem seznamu so spoštovanja vredna in zaslužna slovenska imena. Ampak politika lahko prisluhne njihovim naukom, ne more pa jim naložiti odgovornosti za usodne odločitve. Ta ostaja dolžnost demokratično izvoljenih ljudi.