Sindikati siti, vlada cela

Vlada naj presodi, ali si lahko privošči konflikt s sindikati, je bilo s sindikalne strani slišati pred včerajšnjimi pogajanji o posegih v plače javnih uslužbencev. Res je. Takšen konflikt za vlado ne bi bil poceni. Pa ne le zaradi izgubljenih delovnih dni, če bi sindikati javnega sektorja stavkali.

Nadaljnja trenja med vlado in sindikati, po novem le še za nekaj milijonov evrov, bi bila lahko usodna za preživetje vladne koalicije. Predvsem zato, ker je eden od koalicijskih partnerjev Desus, torej stranka, znana po tem, da v trenutkih krize in vladne nepriljubljenosti vedno stopi na stran, ki prinaša politične točke. Če je to izstop iz koalicije, je to pač izstop iz koalicije.

Vprašanja, ki se nanašajo na delavstvo, so pomembna tudi za drugo koalicijsko partnerico SD. To velja še zlasti sedaj, ko tej stranki prostor na levi vztrajno odžira ZL.

Na novo prebujena zavest obeh koalicijskih partneric o tem, da so varčevalni ukrepi sprejemljivi, a le, če bodo usklajeni s sindikati, je delovala kot njuno svarilo ministroma Borisu Koprivnikarju in Dušanu Mramorju, obema iz kvote SMC. Vlada si predvsem zaradi teh težavnih notranjih razmerij, začinjenih že s trenji zaradi kadrovanja, preprosto ni mogla privoščiti konflikta s sindikati.

A vlada si tudi ni mogla privoščiti popolnega ponižanja pred javnostjo. Po dobrem mesecu napornih pogajanj, ki so se začela z neposrečenimi, če že ne neprimernimi predlogi za poseg v dodatke za nočno in nedeljsko delo prav tistih javnih uslužbencev, ki jim je tudi širša javnost najbolj naklonjena, ni mogla preprosto narediti koraka nazaj in sprejeti tiste rešitve, ki jih je pred padcem prejšnje vlade skorajda že izpogajal minister Virant.

Od dodatnih varčevalnih ukrepov, težkih 127 milijonov evrov, je včeraj na mizi vendarle ostalo nekaj drobiža. Dovolj, da bosta lahko obe strani pogajanja zapustili kot zmagovalki.