Sindrom Mercator

Prodaja Mercatorja - če se bo zgodila in za zdaj kaže, da se bo - je največji poraz sil, ki nepopustljivo in po mojem v maniri 19. stoletja v Sloveniji zasledujejo tako imenovani nacionalni interes skozi lastništvo podjetij. Verjamem, da nekateri zgroženo gledajo, kako lastniki prodajajo družbo, in to celo Hrvatom. Ne morejo verjeti, da se to dogaja nam, ki smo pač nekaj več...

Mercator je že od vsega začetka veljal za podjetje, okoli katerega se je dogajalo ogromno zgodbic in igric. Bil je - pravzaprav še vedno je - podjetje, kjer se je križalo ogromno interesov, saj se je skozenj pretakalo največ denarja. Nenehno se je bil boj za njegovo obvladovanje, od časa, ko se je na njegov vrh povzpel Zoran Janković, do slavne prodaje pod mizo Istrabenzu in Pivovarni Laško ter do kar že nesramnega nagajanja prejšnje Mercatorjeve uprave pri poskusih lastnikov, da bi družbo prodali.

Je pa Mercator hkrati tudi podjetje, čez prodajne kanale katerega je Slovenija izvažala svoj kapital v tujino, predvsem v države nekdanje Jugoslavije, resda žal ne ravno z največjim uspehom. Z njim smo “pojedli” druge trgovske družbe, zdaj pa le stežka prenesemo, da drugi požrejo njega.

Zaradi vsega tega je Mercator nekakšen simbol čvrstega vztrajanja pri domači lastnini za vsako ceno in ne glede na posledice. Prav cena in posledice pa so v primeru Mercatorja problematične. Ohranjanje Mercatorja v domačih rokah za vsako ceno je imelo zelo slabe posledice. Lastniki 'najboljšega soseda' so večinoma banke ali pa tisti, ki bankam dolgujejo zaradi Mercatorja (Pivovarna Laško). Družbo so že zdavnaj želeli prodati, saj jih je lastništvo poslovno bremenilo. Banke imajo namreč zaradi lastnine težave s svojim kapitalom, Pivovarna Laško pa je sploh močno zadolžena - vsaj za trikrat preveč.

A lastnikom Mercatorja doslej ni uspelo prodati, ker so bili pritiski politike (beri: lobijev, ki niso želeli tujega lastnika) premočni. Klasično slovensko: sosedu ne dovolimo, da proda svoj avtomobil.

Šlo je za slabo lastništvo torej. Po drugi strani je prejšnja uprava Mercatorja močno ovirala lastnike pri njihovih ciljih, se bolj ukvarjala z lastnino kot s poslom, popolnoma zgrešila trende na domačem trgu ... In na koncu kar neslavno pobegnila, za seboj pa pustila stomilijonsko izgubo. Od Mercatorja je po letih mrcvarjenja ostala samo senca nekdanje slave. Postal je ekonomski bolnik. In kar je najbolj tragično in smešno hkrati: zapustili so ga kupci. In to slovenski kupci. In zakaj? Ker so kupci racionalni in pač kupujejo tam, kjer je cenejše ali boljše. Torej Mercator ni več opravljal svoje vloge v okolju. In prav na tem šolskem primeru se kaže, kaj je resnični nacionalni interes. Zadovoljevanje potreb in interesov vseh državljanov, ne pa samo peščice.

Z nespametnim vztrajanjem pri konceptu, ki ni bil podprt s kakovostnim delovanjem na trgu, smo povzročili veliko škodo. V tem primeru jo je mogoče celo izračunati: Mercator je vreden 400 milijonov manj kot pred letom in pol. Zadnja ponudba za delnico te družbe je namreč znašala 221 evrov, sedaj pa smo pri 120. In nihče ne trdi, da je to v tem trenutku slaba prodaja, vsi se namreč zavedajo, kako slaba je kondicija Mercatorja. To je pač cena, ki jo je treba sprejeti, ko se družba ne ukvarja s tistim, zaradi česar sploh obstaja.

In takih zgodb je v Sloveniji še kar nekaj. Nič nenavadnega ni, da se pojavljajo vprašanja o tem, kdo je odgovoren, da je izpuhtelo omenjenih 400 milijonov evrov. Toda bodimo realni: iz tega ne bo nič. In zato ni nič čudnega, da se ta naša nesrečna država ne more pobrati. Slabo nam gre in ne priznamo si, da smo za to krivi kar sami. Ni nas še doseglo spoznanje, da bomo morali nekaj spremeniti, da moramo postati bolj dinamična družba, da moramo razmišljati o tem, kaj bomo jutri naredili, ne pa o tem, kaj danes imamo. Vprašanje je, kaj in kako se dela. Gre za učinkovitost; ni vprašanje, koliko delati, ampak koliko narediti. To moramo res enkrat zares razumeti.

Leon Klemše je predsednik uprave družbe Interfin Naložbe, Koper