Širina

Zmage so od nekdaj najboljše zdravilo za celjenje ran v športu. Slovenska reprezentanca je bila po neprepričljivih predstavah v skupinskem delu tekmovanja vidno načeta. Zdelo se je tudi, da brez kompasa. Ali pa je bilo kompasov celo preveč. Na igrišču je bilo namreč včasih videti, kot da igra vsak svojo igro in svojo tekmo. Vsak igralec je bil v svojem filmu. Dirigenti v strokovnem štabu so imeli pred seboj razglašen orkester, ki ga je bilo treba hitro spraviti v red.

Na srečo so kapitani majave slovenske barke ohranili hladne glave in tudi v kočljivih trenutkih vlekli poteze, ki so se v določenem trenutku zdele nelogične in trmaste, a so bile ključnega pomena, da je barka varno prispela v pristan. Zmaga z Makedonijo, ki je Slovenijo pripeljala v olimpijske kvalifikacije, in zelo blizu Ria, se je kovala skozi igre v skupini. Tandem Boris Denić-Bojan Čotar je stavil na igralsko širino tudi za ceno kakšnega poraza v predtekmovanju.

Na delovni temperaturi je vseskozi ohranjal celotno zasedbo. Vedel je, da bo v izločilnih bojih sleherni prispevek zlata vreden: čvrstega Uroša Bundala v obrambi, džokerja Klemna Cehteta, ki je zdramil tudi Sebastiana Skubeta, in ne nazadnje, junaka nedeljske zmage Jureta Natka. Ob njegovih predstavah smo se spraševali, zakaj slovenski strokovni štab tako dolgo vztraja z njim na igrišču. Odgovor smo dobili na tekmi z Makedonci. V zadnjih desetih minutah je pot do makedonske mreže našel le izkušeni rokometaš Magdeburga.

V slovenski reprezentanci je precej prekaljenih igralcev, ki jim na tem svetovnem prvenstvu pripadajo stranske vloge, kar je lahko dvorezen meč. Nekdo se pač ne znajde v stranski vlogi, nekomu pa je pisana na kožo. Stranski je lahko tudi glavni. Ne nazadnje se je skoraj na vsaki tekmi slovenske reprezentance posebej izkazal nov posameznik. To je širina.