Široko in bobnenje

Timo, naš črni maček, ki že mesece navidez spokojno - kajpak v hrupnem času živeči ljudje porazno malo vemo o spokojnosti - kljubuje napredujoči bolezni, je spet namrgoden: široko, ki v debelih plasteh sunkovito veje skozi vse bolj razredčene krošnje listopadih dreves in grmov, mu gre zdaj še tolikanj bolj na jetra.

Mlačen in vlažen je ta veter; njegova zatohlost Tima spominja na potuhnjenost tistih ljudi, ki premišljeno, vendar brez izrazito sovražnih misli, mleto meso gnetejo v potepuškim mačkom namenjene kroglice, v katere potem vtikajo strup. Ja, mlačen in vlažen je ta južni veter, in sladkobno kužen, kot da bi svareče in grozeče vel iz kanalizacijskih jaškov ob robovih razpokane ceste: tudi ta vlažna mlačnost je za z mnogoterimi izkušnjami obdarjene mačkone knjiga, iz katere se je moč veliko naučiti o človeških bitjih.

A ta hektični široko, naj bo še tako človeško hrupen in blebetav, mačjemu sluhu le ne more prikriti za zdaj še oddaljenega bobnenja, ki že dolge tedne dan za dnem prihaja iz globine hriba: Tima že ni moč preslepiti - dobro ve, kaj je zrnje in kaj so pleve. “Temeljna značilnost človeškega gospostva,” ga vsake toliko slišim malce razdraženo mrmrati - čez dan poležava na zložljivem stolu pod balkonom, ponoči na odeji pod starim divanom v “mačji” sobi - “se kaže v naphanosti vaših življenj. Naphana, do vrtoglavega neba in do najglobljega morskega dna so naphana s plevami, med katerimi je bore malo zrnja. In v tej udobje prinašajoči naphanosti se ljudje počutite kot v zavetju, kot ribe v vodi. Manj je zrnja (torej vedenja), bolj ste spokojni in uresničeni.”

Razumem ga, Tima; ko maček govori, bi človek moral vedeti, kam pes taco moli. A vse predobro vem tudi to, da je za Tima kopanje predora, skozi katerega bo čez mesece stekla menda prepotrebna cesta, zgolj prispodoba in hkrati pretveza za govor o nečem drugem. Stroji režejo drobovje hriba, mine razstreljujejo trdo gmoto: tla drhtijo in kmalu se bodo še huje tresla. Seveda, zagotavljajo odgovorni, bo vse v redu: hiše nad ranjenim drobovjem hriba bodo ostale nedotaknjene, noben zid, noben temelj ne bo popokal, nobenega posedanja zemeljskih plasti ne bo. Resda tresenje postaja moteče, a zavoljo napredka je včasih potrebno malce potrpeti, mar ne? Svetniki so se že zdavnaj morali umakniti v pozabo, zadnja stoletja je le še nezajezljiva tehnika tista, ki zmore udejanjati (teatralično uprizarjati) čudeže. In večina ljudi - prav njim so namenjeni Timovi očitki - ohranja vero v moč in brezhibno zanesljivost tehnike. Vrtanje v hrib je v njegovi dremajoči - a morebiti je v mačji dremavosti neprimerljivo več čuječnosti kot pri budnem človeku - zavesti tesno povezano z roko, ki z blagodejno opravičujočo vero v boljši jutri spokojno svaljka mesne kroglice.

Široko gre (tudi) prispodobno skozi veje na vrtu: zdaj so že tolikanj ogolele, da je skoznje v jasni noči videti soj utrujenih zvezd; široko gre čez zasilno strešico nad nataknjenim Timom. Zamolklo podzemno bobnenje je zanj le še begoten odmev preteklosti. Pred njim je le še jasnina; mojim očem odtegnjena - ker sem zgolj človek - jasnina jutrišnjega dne.