Škoda in etika

Če nekoliko poenostavimo: uradno znana škoda, ki je v zadnjih petih letih nastala kot posledica gospodarske kriminalitete, nekoliko presega znesek, ki naj bi ga naša država letos privarčevala z rebalansom proračuna. Neuradna škoda je mnogo večja. Med drugim nihče ne računa izpada vseh davkov in prispevkov, ki bi bili vplačani v primerih, če bi delavci ohranili zaposlitve v podjetjih, propadlih zaradi nezakonitih dejanj lastnikov in menedžerjev. In ne pozabimo še “malenkosti”, da marsikateri delavec danes ne bi bil na plečih države in bi se preživljal sam, če bi imel kje.

Zgovorno pa je, da Slovenija ne premore strategije obvladovanja gospodarske kriminalitete in da je ta šele v fazi sprejemanja. Izvajanje prejšnje strategije je iz povsem nerazumljivih razlogov ugasnilo leta 2004, skupaj z medresorsko delovno skupino. Težko je reči, koliko je to vplivalo na dejanski pregon gospodarskega kriminala, saj vendarle premoremo zakone in tudi institucije, ki so za izvajanje teh zakonov pristojne.

Resolucija sama po sebi še ne pomeni učinkovitejšega boja proti kriminalu, še posebej, če za to ni (politične) volje. In te že zelo dolgo ni. Zato tudi (še) ni smernic in pravih kadrovskih ocen, koliko usposobljenih in kompetentnih ljudi bi za odkrivanje in pregon najhujših oblik gospodarskega kriminala in korupcije, ki globoko najedajo družbeno tkivo, potrebovali na policiji, tožilstvu, v sodstvu ...

Res je, dogajajo se odmevne policijske akcije, ki jim čez čas sledijo kazenske ovadbe, nato z velikim zamikom zahteve za preiskavo, s še večjim zamikom preiskave in obtožnice. Sojenja, ko in če do njih sploh pride, do pravnomočnega epiloga z vsemi vmesnimi proceduralnimi zapleti trajajo leta. Vse to daje vetra v jadra še tistim, ki morda zaradi kančka etike še oklevajo, da bi storili kakšno nečednost. Tudi to je eden od razlogov, da je zaupanje v pravno državo padlo globoko pod gladino ...