Slab zadah

Zadnji dan referendumske kampanje nismo bogatejši za nove argumente, pač pa za predstavo, v kateri je bila najbolj opažena starleta, prvaki strank - razen premierja - pa so se pritajili.

Koalicijski so verjetno presodili, da se jim za projekte, vnaprej obsojene na neuspeh, ne splača tvegati ugleda, opozicijski pa morajo računati s tem, da se bo vprašanje pokojninskega sistema kot bumerang vrnilo v prihodnjem mandatu. Tišina je morda modra odločitev v izogib očitkom, da so se izrekli proti podobnim rešitvam, kot jih bodo ponudili sami.

Vseeno pa smo med kampanjo izvedeli nekaj novih stvari. Zdrsi, ki si jih je z Urško Čepin in ugotovitvijo, da je vsega kriva kontracepcijska tabletka, privoščil vladni urad za komuniciranje, še bolj kot užaljenost sprožajo začudenje in osuplost. Seksizme bi človek po definiciji pričakoval od politične desnice, ne pa od ljudi, ki sami sebe vidijo kot liberalce, demokrate in zagovornike človekovih pravic. Izkazalo se je, da je njihovo zavzemanje za enakost spolov zgolj deklarativno.

V kampanji o zakonu o arhivih so spet butnili na plan ideološki strahovi, ki tlačijo našo državo. Da so stvari na nizki točki je - sicer ne v okviru referendumske kampanje - te dni potrdil igralec Ivo Godnič, ki bi tiste, ki ne marajo Tita, deportiral v Hudo jamo. Kljub nedopustnemu ustenju “umetnikov” pa se lahko v okviru referendumske kampanje vprašamo, ali smo res tako daleč, kot svari Zvone Černač (SDS), da lahko zapiranju arhivov sledi zapiranje drugače mislečih. Slovenija je normalna demokratična država in strašenje volilcev z zaporom služi političnim interesom. Takšno strašenje le potrjuje, da je ideološki razkol gonilna sila slovenske politike, opevana sprava pa pravzaprav ni v interesu nikogar.

V referendumski kampanji smo izvedeli veliko, vendar ne o vsebini treh zakonov, o katerih bomo glasovali, pač o nezdravem zadahu, ki prihaja iz gobca sodobne slovenske družbe.