Slabi alternativi

Partijski kongresi so bili in so še vedno navadno en velik dolgčas s predvidljivim razpletom, ki zanima in zadeva le člane in vodstvo stranke. Izjema v zadnjih letih je bil kongres SD, ko je večnega Pahorja izrinil njegov namestnik Igor Lukšič, izjema pa bo tudi današnji kongres Pozitivne Slovenije. Ne zato, ker bi bilo tako zelo pomembno, kdo bo vodil skupino državljanov in - predvsem! - političnih konvertitov, ki so se v stranko natepli od vsepovsod. Kongres je pomemben, ker je od razpleta bitke za vodstvo stranke odvisno, na primer, ali bomo morali na volitve že kmalu ali ne. In posledično, ali od oblasti lahko pričakujemo, da se bo ukvarjala z realnimi problemi, ne pa sama s seboj.

Bo stranko danes znova prevzel karizmatični ustanovitelj Zoran Janković, ki je s stranko zmagal na volitvah, potem pa zaradi prevelikega ega grandiozno pogrnil pri oblikovanju vlade, nekje ob poti pa padel še v vrsto preiskav? Ali pa bo to Alenka Bratušek, uslužbenka s finančnega ministrstva, ki se ji je premierstvo zgodilo po naključju in ki najbrž visoke politike - kar koli to v Sloveniji že je - ne bi videla od blizu, če se ne bi angažirala v Jankovićevi stranki?

Napovedovati razplet je nehvaležno in bi bilo neodgovorno. Je pa jasno, da bi zmaga Zorana Jankovića pomenila zelo verjeten odhod na volitve. Dežurna modrijana Erjavec in Virant - oba sta resničen zgled politične načelnosti in neomadeževanosti, kajne - sta namreč že napovedala, da s stranko pod vodstvom Zorana Jankovića ne želita biti v koaliciji. Kar pomeni odhod na volitve in začetek kampanje, skratka vse drugo, le resničnega dela ne. In smo spet tam: politika ne naslavlja problemov, temveč se ukvarja sama s seboj.

Kakor koli se bodo stvari danes že obrnile, zmagovalca ne bo. Če zmaga Bratuškova, ohranimo krhko vlado, ki je talec koalicijskih razmerij. Če se posreči Jankoviću, gremo na predčasne volitve in vse skupaj obstane za nekaj mesecev. Težka odločitev, kateri scenarij je manj slab.