Slap - kar tako

Potok - njegova ozka, z gosto robido, grmovjem in trdovratno podrastjo obrasla, ponekod domala zastrta struga se po dveh, morda treh kilometrih prelomi v dobre štiri metre globok slap - ni nič posebnega.

Seveda je potok zarisan, s tanko in vijugavo modro črto, na zemljevidu srednjega merila, vendar običajno brez omembe imena: nič “zgodovinskega” se ni nikoli zgodilo ob njem - zanj zvečine vedo le okoličani in redki izletniki; in v domala vsakem zaselku nad odročno globeljo ga drugače imenujejo. Potoku za vse to seveda ni nič mar: njegova voda zgolj teče, zgolj žubori, skozi približek pokrajine, skozi približek počlovečenega časa, skozi (in dozdevno zoper) človekovo naravnost bolestno nujo, da vsemu, kar je (in kar ni), “podeljuje” imena.

Poleti skorajda povsem presahne, navidez mirujoča voda v malce globljih kotanjah je takrat motna kot v lužah; pozimi gladino ob bregu prekrije tanka skorja ledu - nič nevsakdanjega ni moč reči o tem potoku. Kje natanko izvira, tega malodane nihče več ne ve; kilometer ali dva po tolmunu se izliva v večji potok, ta malce pozneje v še večjega, ki se nato steka v rečico, slednja pa še globlje na jugu v Mirno. In to je bolj ali manj “vse”, kar je moč reči o tej neznatni, v vseh pogledih zlahka spregledljivi vodi.

Mi je pri srcu, ta potok. Zaradi prijetno mrmrajoče tihote na dnu tudi opoldan somračne globeli; nekje vsake toliko zaprhuta nevidna ptica, ropot traktorjev in lajež psov ne sežeta sem dol, ob vlažnem vremenu le še pisk lokomotive, ki sopiha v klanec nad Buzetom. Nemara sem tu doli celo malce blažen, skorajda na robu blagodejno omotične izpraznjenosti; morda za nekaj trenutkov celo lebdim (nad samim seboj) in zgolj sem, ne da bi karkoli ali kdorkoli bil.

In vendar sem neznosno nasilen, morda že kar svetoskrunski; nepoklican, nezaželen, ker v globel prihajam upognjen, zgrbljen pod balastno težo pokrajini sovražnega in neznansko tujega bremena - tako si utvarjam - jalovih in strupenih usedlin, ki jih vame dan za dnem neopazno odlaga puščobnost vsakdanjega življenja, življenja, ki ga ne živim, ampak ono živi mene. Globel, strugo, slap znam “gledati” (in celo videti) edinole tako, da jih nenehno počlovečujem, “prevajam”, da jih “berem” kot prispodobe za vse tisto, kar bi bil moral, ko bi v resnici premogel vsaj kanček pristnega spoštovanja do narave, pustiti tam gori pri avtu. Kot da bi dihal zgolj zato, da bi (še) mogel dihati; srhljivo. Neodpustljivo, gre skozme kot elektrika; igram igro in si pri tem še domišljam, da globel, struga, slap razbirajo to lahkoverno igro, da skoznjo uzirajo sprenevedavo ničevost in samozaslepljenost nadutega amaterskega igralca. A globel, struga, slap ničesar ne vidijo. So, zgolj so. (A celo ta “zgolj” je, tega ni moč zanikati, vse preveč človeški, zavojevalski.)

Slap pozimi. V njegovi vklenjenosti v led vidim (zgolj) prispodobo. Prispodobo za-nekaj, kar je zunaj slapa, kar mu je tolikanj tuje, da mu niti tuje ne more biti. “Prevajam” ga, slap, v prispodobo (Denimo: zmrznjena voda je zdaj še kot ukročena sila, ki pa se bo prej ali slej sprostila, se bo morala sprostiti in zdivjati in očistiti avgijev hlev politikantstva itn.) - a slap ostaja zgolj slap, zamrznjena, ne pa vklenjena voda. Moja prispodoba se ga ne more dotakniti; nasprotno: slap - tako si kajpak domišljam zgolj jaz, slap sam si ničesar ne domišlja - je tisti, ki vdira vame. Natančneje: to, kar vdira v mojo nepopravljivo izrojeno in vselej voljno, porazno razpoložljivo (pod)zavest, ki ji nikoli ni dovolj pogubnega netiva: vse, kar je, mora “prevajati” v (pris)podobe, ki so morda sem ter tja celo slikovite, vendar pa vseskozi obupno ničeve in skrajno nasilne.

Ko bi bil naravno bitje (karkoli že to pomeni), bi moral ob slapu, poleti ali pozimi, zgolj zapreti oči. Že če bi pokleknil - ob pogledu na nekaj, kar me neskončno in blagodejno presega - bi znova zdrsnil v brezno druge prispodobe.