Sled denarja

Pravkar sem zaključila zanimiv projekt, na katerega sem resnično ponosna. Čeprav se na prvi pogled zdi banalen, je bil težji, kot bi si človek mislil. Tri mesece sem natančno, do centa, beležila vse svoje izdatke. Ko sem potem vse skupaj seštela po postavkah: hrana, obleke, stanovanje, avtomobil, bencin, kavice in drugi drobni izdatki itd., sem prišla do zanimivih ugotovitev. Denar mi odteka tam, kjer bi si najmanj mislila.

Hrana v bistvu sploh ni tako velik strošek, čeprav je bil moj občutek drugačen. Povsem nepotrebna je tudi slaba vest, če si kdaj privoščim drago obleko ali potovanje. Naravnost neverjetno je, koliko denarja gre za avtomobil. Ta požre za najmanj enega družinskega člana, a brez avtomobila danes pač ne gre. Najbolj pa moj proračun najedajo drobni, vsakodnevni izdatki za razne malenkosti, ki se mi zdijo samoumevne in na katere sploh nisem pozorna. Evro tu, tri evre tam, a če to pomnožim s 365 dnevi v letu, ugotovim, da na ta način mimogrede zapravim vsaj eno luksuzno potovanje na leto.

Zakaj o tem pišem in zakaj se mi je ta projekt zdel težak? Vsi smo polni visokoletečih misli in še posebej na začetku leta polni načrtov, kako bi spremenili sebe in svoje življenje. Vsi v bistvu dobro mislimo, a hudič se skriva v malenkostih, v vsakodnevnih trdovratnih navadah. Če res želimo kaj spremeniti, moramo najprej ozavestiti, kam nam odteka energija, za kaj zapravljamo svoj čas in denar, sicer nimamo čiste slike, kaj konkretnega naj bi sploh spremenili. Če se ves čas vedemo enako, potem je iluzorno pričakovati drugačne rezultate. In tako kot je v vsaki dobri zgodbi treba slediti toku denarja, verjemite, da človek postane še kako živčen, ko si začne takole gledati pod prste in šteti vsak zapravljen cent. Nehote želi prekiniti osvetljevanje svojih nezavednih vedenjskih vzorcev.

Ko pa ti po treh mesecih uspe splezati na vrh gore, je občutek res dober in razgled jasen. Vidiš, kdaj si bil malce depresiven in s čim si se takrat tolažil, jasno ti je, kje bi brez velike muke lahko znižal svoje izdatke za, recimo, deset odstotkov. Če mi uspe zgolj za malenkost, brez velikih odrekanj, nekoliko znižati vsako proračunsko postavko, bom čez tri mesece razpolagala s kupčkom denarja, ki ga bom lahko (zavestno!) namenila, za karkoli se bom pač odločila. Lahko si bom privoščila kaj, za kar zdaj mislim, da si ne morem privoščiti, ali pa bom, še bolje, denar namenila komu, ki ga potrebuje bolj kot jaz. Trideset centov na dan menda stane misijonarja Pedra Opeko, da na Madagaskarju s krožnikom riža in nekaj fižolčki nahrani lačnega otroka. Morda bom čez tri mesece lahko izračunala, koliko lačnih otrok se je najedlo na račun tega, da bom jaz bolj zdrava, ker bom manj jedla in se odrekla kakšni kavici na dan. Tako za okolje kot za moj proračun bo bolje, če bom porabila manj bencina.

Hej, morda pa sem odkrila magično formulo, kako osmisliti svoje življenje, se rešiti prekomerne teže in malodušja ter zraven mimogrede rešiti še največje probleme sveta! Ni slabo, čeprav se morda sliši malce preveč optimistično. A, kot pravi dalajlama, biti optimist še ne pomeni, da nisi realist. Najhuje je, če ti vseeno in ne narediš nič. Zato je vredno vsaj poskusiti.