Slepi potniki

Dan solidarnosti (kaj je že to?) je v sredo spravil v protikrizni varčevalni pohod po ulicah najsvobodnejšega evropskega kapitala stotisoče Evropejcev in tisoče policistov za njihovo umirjanje. Kar smo in bomo še videli, brez upa na spremembe.

Evropskemu stroju, ki ima tja od Margaret Thatcher s konca sedemdesetih let dalje v gene svojih integracij trdno vkodirano neenakost, se protestnikov (še) ni potrebno bati.

Dediščina povojne Evrope, ki se je z večanjem enakosti branila vpliva bolj enakih diktatur na oni strani železne zavese in spočela socialno državo, razpada. Hkrati je še ravno dovolj velika, da moč profitno pogoltnih elit in z njimi hranjenih držav neovirano raste. Protestnikom navkljub. Kar je hudičevo nevarno in eksplozivno. A kaj je za eksploziv prenažrtim elitam mar?

Protestira tudi Slovenija. Stotine, morda tisoči, se bodo jutri podali na ulico. Solidarno (kaj je že to?) se bodo pod taktirko sindikatov in gibanj mladi, stari, brezposelni in (še) zaposleni uprli razraščanju revščine in nepravičnim reformam. Kar smo in bomo še nič kolikokrat videli brez upa na več naložb, inovacij, dela in prihodnosti.

O kakšni pravičnosti je sploh mogoče govoriti, odkar nam plujejo po krvi evropski geni neenakosti? Geni, ki so jih naši odlični učenci izrabili za rop in razčlovečenje, ki mu v materi Evropi ni para. Pač pa je vedno pri roki statistika. Mrtve številke o tem, kako smo z “le” 13 odstotki revnih, “komaj” desetino brezposelnimi, pa z najvišjimi plačami glede na končni proizvod Slovenije, najbogatejši v bankrotirani Evropi.

Slovenija ne bo protestirala jutri. Je minuli teden, ko je na volilno predsedniško nedeljo doma obsedela tista polovica volilcev, ki ima vsega dovolj. Zlasti vsega presitih kapitalskih, bančnih, političnih in sorodnih slepih potnikov, ki varčevalnih ukrepov matere neenakosti preprosto ne morejo zavrniti. Ne sebi v škodo in v prid naložbam, delu, inovacijam ...