Slišati svobodo

Tri leta preden je padel berlinski zid, simbol razdeljenosti Evrope, je iz kraškega podzemlje in hotenja pesnikov vzniknila pobuda, ki je s seboj nosila isti veter: idejo (srednje) Evrope, novega, drugačnega sveta, ki naj bo prostor svobode, sobivanja kultur in jezikov, povezovanja, dežela s človeškim obrazom.

V letu, ko mednarodni literarni festival Vilenica praznuje tri desetletja, se na mejah evropskih držav dvigajo novi zidovi. Rastejo žičnate ograje. Sredozemsko morje je množična grobnica. Grobnica tistih, ki jih je na meje Evrope prignala vojna. Vojna, ki je vzplamtela zaradi ekonomskih interesov ZDA in nekaterih evropskih držav.

Pregnanci, pred katerimi se dvigajo evropski zidovi, Evropo vidijo precej podobno, kot so jo pred tremi desetletji pesniki in pisatelji, očetje mednarodne literarne nagrade in festivala Vilenica. A današnja Evropa je vse prej kot prostor sobivanja različnosti in svobode. Ni obljubljena dežela. Je okrutna, brezsrčna, vase zaverovana. Varuhinja interesov kapitala. Hladna palača, ki se vse bolj pogreza v globoko črnino izključevanja, ksenofobije in rasizma. To, kar se riše na njenem obrazu, nima potez človečnosti, ampak jasne, trde raze fašizma.

Vrženi smo v čas, ki ga ne razumemo, v čas tesnobe in brezizhodnosti. Kako najti pot do človečnosti? Politika nam odgovorov ne bo dala. Pred četrt stoletja, ko je Slovenija polna upa in prešernovskega zanosa stopala na pot “tisočletnega sna”, smo poslušali pisatelje. Želeli smo slišati, kako vidijo svet. Danes pa? Jih ne slišimo, ker jih ne beremo?

Ali si zatiskamo ušesa, ker kot družba ne želimo kritičnih glasov, ki se neizprosno sprašujejo o sebi, svojem odnosu do Drugega, do sveta? Zdi se, da nam bi bilo še najljubše, če bo vse po starem. Kaj nam bo novi svet? Pomembno je, da nam je udobno. Svoboda pa? Le beseda iz knjige, ki jo redko kdo vzame v roke? Pojem, s katerim se ukvarjajo le še pisatelji? Del sveta, ki je nasedel na čereh hrepenenja, da je človek lahko bolj človeški?