Slišite, ukrepajte!

Udarci bolijo. Ignoriranje, tišina, poniževanje, zapostavljanje, posmehovanje lahko bolijo še bolj. Skrajni čas je bil, da se je družba ostro odzvala na nasilje nad ženskami. Doživljajo ga povsod. Na delovnih mestih, v religiji, v partnerskih zvezah. Nasilje nad ženskami je dolgo spregledano trpinčenje. Tudi brez udarcev, modric in podplutb, vendar s hudimi posledicami na duševnem zdravju. Vsaka druga Slovenka je bila že v otroštvu žrtev ene od oblik nasilja. Zelo malo je možnosti, da bo takšno dekle odraslo v samozavestno, pogumno, močno osebnost. Bolj verjetno je, da si bo poiskala enako nasilnega partnerja in vzorec prenesla na otroke. Pogubna napaka ali pa tudi ne. So dekleta, ki se zoperstavijo udarcem in psihičnemu nasilju matere ali očeta. Iz njihovih zgodb izvemo, da so za to plačale blazno visoko ceno. A kot povejo, je bilo vredno. Upornic niso nikoli nikjer marali, kot tudi ne pametnih žensk. Sežigali so jih na grmadah, za enako delo so jih plačevali slabše kot moške. Šeriatski pravni red še vedno dovoljuje, da jih zaradi prešuštva bičajo in kamenjajo do smrti.

Od opisanih dejanj do klofute doma, za štirimi stenami, je samo še korak. Odraslega človeka ni mogoče spremeniti. Otrokom pa je mogoče dati zgled, da nasilje ne prinese rešitev, ampak rodi le novo nasilje. Zmotno je ženskost enačiti s ponižnostjo, potrpljenjem, podrejenostjo. In zmotno je, da ženske konkurirajo moškim tako, da se spremenijo v ledene možače. Upornice, ki spreminjajo družbene vzorce s srčnostjo, materinskostjo, ljubeznijo, taktično, politično, s pravo mero razuma, ob pravem trenutku pa pokažejo zobe in rečejo dovolj, so posebne. V resnici so le “prave” ženske. Skoraj zagotovo pa so nepremagljive. V njihovih družinah ni prostora za nasilje.

Precej grdih besed je padlo po gostilnah na račun naše policije in vojske, ki ju vodita ženski. Ti isti pogumneži so od šanka odšli domov in morda dvignili roko nad svojo ženo. Zakaj že?