Sloga in moč

Cerkljanska in njeni ljudje so v svoji medvojni in povojni dolini miru ustvarili velikansko bogastvo - od gigantske Ete do sodobnega smučarskega centra - in ohranili prelepo okolje. Prav tisto, v katerem se je ob prvih zvokih glasbe pračlovek levil v kulturno bitje. Ali res samo zato, da so njegovi 60 tisočletij starejši nasledniki postali nekulturni? Da se v raju, obdarjeni z vso mogočo ustvarjalnostjo, samo še razhajajo, prepirajo in žalijo?

Cerkljanska in njeni ljudje v tretjem tisočletju nazadujejo ob neskončnih možnostih za polet. Za rast na doma ustvarjenih temeljih namesto bega pameti in stotin parov rok iz raja. Samo zato, ker se ne zmorejo soočiti s slabostmi in napakami, ki so jih zagrešili, ker so ljudje. A niso nekulturna bitja.

Cerkljanska in njeni ljudje nimajo le tistega, kar bi sedaj najbolj potrebovali. Sloge in z njo povezanega povratka moči. Drug mimo drugega, še raje drug proti drugemu, zrejo v oči turizmu brez želenih, a vsekakor mogočih rezultatov in toneči Eti. Ne vidijo stisk ljudi v svojem nekdanjem gospodarskem gigantu, ki podplačani po dvanajst ur na dan ustvarjajo dobičke, da Cerkljanska še zajema kisik nad rušilnimi valovi. Z njo tudi večinski Etin tuji lastnik.

Cerkljanska in njeni ljudje po letih prestopanj meja človeškega dostojanstva ne ločijo več zrn od plev in si sprti najraje pripenjajo medalje za drobcene proticunamijske dosežke. Nepravna država, katere značilen delček so, jim ni v pomoč. A v pomoč so si lahko sami! In v pomoč jim je lahko ponujena roka z znanjem in denarjem za povratek zapravljenih domačih znanj. Če bi to roko seveda hoteli in zmogli sprejeti.

Za povratek moči Cerkljanski in njenim ljudem! Za povratek vrednot, pravnih norm in medsebojnega spoštovanja. Spoštovanja vsakega človeka! S treznim soočenjem s sabo in svojim bogastvom, s priznanjem razvojnih temeljev in vseh, ki so jih ustvarili. S težkim korakom nazaj, za lažjo pot v prihodnost.