Slovenija 2022, Jugoslavija 1988

Leta 1988 je France Bučar v Evropskem parlamentu kritiziral podporo Zahoda nedemokratični Jugoslaviji in predlagal, da ji ukine finančno pomoč. Zdrave sile doma so šle seveda v zrak in Bučar, eden prvoborcev demokratizacije in čez dve leti predsednik prvega demokratično izvoljenega parlamenta, je bil obtožen veleizdaje, blatenja domovine v tujini in podobnih grozot.

Zveni znano? Seveda.

Kot nekoč komunistični režim tudi današnji preganja tiste, ki opozarjajo, da vse ni tako, kot bi moralo biti. Sodni pregoni, kadrovske menjave, finančno izčrpavanje - vse zaradi misli in besede.

Vrhovni državni tožilec Drago Šketa je namreč od Janeza Janše te dni deležen obtožb o “državnem udaru”, ker naj bi predlagal zamrznitev izplačevanja evropskih sredstev Sloveniji zaradi nespoštovanja načel pravne države. Šketa kaj takega sicer zanika, a tudi če bi res v Bruselj predlagal kaj takšnega - pa kaj potem? Se nismo včasih borili za svobodo govora in mišljenja ter za neodvisnost institucij? Pa tudi, pogojevanje izplačil s spoštovanjem pravne države ni nekaj novega, s to dilemo se je Bruselj soočil že v primeru Poljske in Madžarske. Je pač mehanizem zagotavljanja “evropskih standardov”.

Prav tako leta 1988 je politična policija prijela, vojaško sodstvo pa procesiralo četverico sodelavcev Mladine, ki je s Tribuno, Katedro in Radiem Študent v tistem času pomembno odpirala prostor svobode govora in mišljenja. Janez Janša, Tomaž Mastnak, Pavle Gantar, Rastko Močnik, Slavoj Žižek in vrsta drugih sodelavcev Mladine so šli nedemokratičnemu režimu s svojim nastavljanjem ogledala pošteno na živce. Odzvati se ni znal drugače kot z represijo, sodnimi procesi in zaplembami.

Tudi to zveni znano? Seveda.

Te dni je namreč Pavle Gantar, prvoborec boja za svobodo govora in kasnejši dolgoletni politik, v središču pozornosti, ker si je z razmeroma nedolžnim tvitom prislužil odločbo o prekršku, po kateri mora plačati dobrih 250 evrov globe zaradi nasilnega in drznega vedenja. Postopek je zoper Gantarja sprožil kar generalni direktor policije Anton Olaj, sprejela pa jo je policijska postaja v Dolenjskih Toplicah.

Tu smo torej.

Po 35 letih demokratičnega razvoja smo kot družba pristali tam, od koder smo se odpravili. Kot je komunistični režim tedaj preganjal kritike in oporečnike, današnji novokomunisti preganjajo vse, ki si drznejo opozoriti, da vse vendarle ni tako, kot bi moralo biti. Sodno preganjanje, kadrovske menjave, finančno izčrpavanje - vse zaradi misli in besede. Pritrditi velja nedavni misli Marcela Štefančiča: to so stvari, zaradi katerih smo odšli iz Jugoslavije.