Slovenija bi lahko bila druga Švica

Prva runda izločilnih bojev evropskega prvenstva (EP) je za nami, prvič so jih na velikih tekmovanjih okusili tudi slovenski nogometaši. Ne pravijo zaman, da prve(ga) ne pozabiš nikoli. Gotovo se je približevanje in nato samo doživetje osmine finala s Portugalsko vtisnilo v spomin. Pa ne le neposrednim akterjem na zelenici in tribunah v Nemčiji, pač pa tudi nogometnim privržencem in zgolj naključnim spremljevalcem najpomembnejše postranske stvari v domovini.

Ko gre za končnico reprezentančnih turnirjev, nogomet pač ni več domena zgolj strastnih ljubiteljev čudovite igre z žogo, pač pa gre za družbeni fenomen, v katerega so tako in drugače vpeti vsi, ki so, če nekoliko karikiramo, stari od sedem do 99 let. Na površje privrejo vsa čustva, ki jih imamo ob vsakdanjih opravilih pod nadzorom. Nasprotja se privlačijo, kot se tudi na tekmah prepletajo žalost in veselje, jeza in radost, razočaranje in navdušenje ter še pisana paleta drugih občutkov, ki zaznamujejo velika tekmovanja.

Ko gre za končnico reprezentančnih turnirjev, nogomet pač ni več domena zgolj strastnih ljubiteljev čudovite igre z žogo, pač pa gre za družbeni fenomen.

Tako je tudi na tem EP. Vse skupaj je še poudarjeno v izločilnih bojih, ko ni več popravnega izpita in je moč napetosti skoraj otipati. Naposled pa se za takšne tekme tudi živi, čeprav razplet nato ni po našem okusu. Intenzivnost tovrstnih občutkov je in enkratna in nepovratna. Soočenje Slovenije in Portugalske se je rezultatsko izkazalo za najbolj izenačeno. Zmagovalca so odločile šele enajstmetrovke. Šest dvobojev osmine finala se je razpletlo po rednem delu, eden pa po podaljšku, potem ko so Angleži več kot 90 minut na obračunu s Slovaško plesali po robu prepada.

Na eni strani četrtfinalnega žreba so se tako znašle reprezentance, ki imajo skupno devet celinskih lovorik, v drugem delu pa se lahko z naslovom evropskega prvaka pohvalijo le Nizozemci. Iz petkovih soočenj med gostiteljico Nemčijo in Španijo ter Francijo in Portugalsko naj bi torej prišla reprezentanca, ki bo osvojila lovoriko na 17. EP. Res pa je, da bo lahko tudi na drugi strani žreba izbrana vrsta, ki si bo v četveroboju med Anglijo in Švico ter Nizozemsko in Turčijo priigrala vstopnico za berlinski finale 14. julija, upravičeno gojila evropske sanje.

O slovenski pravljici bi težko govorili. Nogometaši so namreč še četrtič zastopali reprezentančne barve na velikih tekmovanjih v 21. stoletju, kar je kljub širitvi zaključnih turnirjev spoštovanja vreden dosežek. Ko smo želeli potegniti črto z Balkanom, smo navdih črpali iz tega, da Slovenija nekoč lahko postane druga Švica. Nogomet ni bil aktualen v takratnih perspektivah. Zdaj bi lahko bil.