Slovenija je ...

Velikokrat sem opozorila, da moč medijev ni samo v tem, o čem poročajo, ampak predvsem v tem, kako poročajo, in še bolj v tem, o čem ne poročajo. Ali je določeni zapis “sovražni govor” ali pa ne, ali je uporaba tega izraza pravno veljavna ali pa ne, ni ključno vprašanje. S tem, da določene izjave pripustiš v javni prostor, jim daš veljavo. Podeliš jim pomembnost, medijsko pozornost in s tem nekaj, kar naj ne bi bilo izgovorjeno, kar ni dopustno, naenkrat postane relevantna tema javnega pogovora. Občutljiva družba tega ne dovoli. Odgovorni mediji tega ne počnejo. Drugače povedano, odgovorni mediji takih izjav ne reciklirajo, o konkretnih izjavah molčijo, spoštljivo varujejo pravice manjšin in opozarjajo na posledice nestrpnosti, diskriminacije, omalovaževanja in kriminalizacije drugačnih in drugačnosti. To je tudi vprašanje politične kulture določene družbe. Ta kultura ni samo določena s pravnim okvirjem, ampak s srčno kulturo tistih, ki se s politiko ukvarjajo. Takšne kulture ni mogoče zapovedati z zakonom. Takšno kulturo politiki ali imajo ali pa ne. Vprašanje za nas, državljane, in za medije, ki opravljajo javni nadzor nad delovanjem političnih elit, je: kako je možno, da imamo politični prostor, v katerem lahko domuje politična nekultura. In ker mediji pogosto poročajo o posledicah določenih dejanj in zelo redko o njihovih vzrokih, se običajno znajdemo v situaciji, ko nam različni pravniki morajo razložiti, kaj je prav in kaj je narobe. Poiščejo nam zakon, ki nekaj prepoveduje, ali pa zakonski člen, ki nekaj dovoljuje. Prava medijska saga pa nastane takrat, ko o določenem vprašanju ni enotnega pravnega odgovora. Nekaj lahko je dovoljeno ali pa tudi ne. Tisti, ki so žrtve diskriminatornega javnega govora, ne potrebujejo pravne razlage, ali se počutijo prizadeti ali pa ne. Diskriminacija prizadene, ustvari občutek manjvrednosti in nezaželenosti.

Pred dvajsetimi leti je Slovenija sprejela svoj temeljni pravni dokument - ustavo. Ustava tako pravi, da je Slovenija … demokratična republika (1. člen), pravna in socialna država (2. člen). V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki (14. člen). Država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo (66. člen). Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje (78. člen). Pravno nedvoumno? Ja. In o tem bi morala potekati javna razprava. Kako smo kot država prišli do točke, ko je za veliko večino njenih državljanov postalo nedosegljivo zagotavljanje pravic, ki se jim je država zavezala s svojim temeljnim pravnim dokumentom? Za to pa ni dovolj, da nam mediji prikazujejo osebne zgodbe posameznikov in posameznic, ki jih je sistem zavrgel. Za to ni dovolj spodbujanje javnega sočutja. Za to je potreben resen javni premislek o skupni prihodnosti.