Slovensko bogastvo

V časih, ko je na Bistriškem še deloval TOK in je bistriška tovarna Lesonit še delovala na “moker” postopek ter odplake, nastale pri izdelovanju lesonitnih plošč, spuščala v reko Reko, so krajani kljub vsej resnosti razmer v šali dejali, da bo Kraševcem, Tržačanom in vsem, kamor so z Reko odplavale odplake, od pitja rečne vode zraslo tretje oko. Danes je težava sicer odpravljena, pa bi vendar lahko rekli, da bo, če ne bomo z vso skrbnostjo varovali kraške podtalnice, vsem zraslo še marsikaj drugega, začenši z boleznimi.

Četudi Slovenijo med najbogatejše države v Evropi uvršča bogastvo, ki se pretaka v številnih rekah, potokih, izvirih, naravnih in umetnih jezerih in delčku Jadranskega morja, teče čista pitna voda po le dveh odstotkih slovenskih rek. Zato k večini Slovencev - kar k 97 odstotkom - iz pip priteče voda iz podzemnih vodnih virov > - tista, ki pronica skozi apnenčasta kraška tla in kot arhitekt oblikuje jamske ponose naše države.

Prav zato je pomembno, kako ravnamo z zemljo in površinskimi vodami. Kar namreč počnemo na površju, pronica v podtalnico in torej neposredno v naš kozarec.

Nenehnemu opozarjanju in svarilom navkljub pa se marsikdo bogastva, s katerim razpolagamo, ne zaveda in ga premalo varuje. Na to opominjajo odvrženi odpadki - od kadavrov do pralnih strojev in avtomobilskih delov - v stotih kraških jamah, katerih četrtina jih je na zajetju pitne vode. To dokazujejo desetine milijonov kubičnih metrov odpadnih voda, ki letno ostajajo neprečiščene. In tudi preveč ljudi, ki še vedno uporabljajo greznice, kar Slovenijo uvršča med države z majhnim delom na čistilne naprave priključenega prebivalstva.

Na srečo ostaja dovolj onih, ki se posledic onesnaževanja vodnih virov zavedajo. Pred njimi je nezavidljiva naloga, saj morajo svoje vedenje prenesti na mlade, ki bodo s svojima dvema očesoma in celo glavo še naprej skrbeli za slovensko bogastvo.