Smešnica Slovenija

Zdaj, ko je že gotovo, da bo Slovenijo v prihodnji Evropski komisiji zastopala neskončno samozavestna Alenka Bratušek, lahko pritisnemo piko k razpravam o Sloveniji kot državi, kjer je v politiki res skoraj vse mogoče.

Sploh ni vprašanje, kako zelo (ne)usposobljena je AB za položaj evropske komisarke. Zelo verjetno primerljivo z Erjavcem in Fajonovo. Dobro, Fajonova se najbrž po Bruslju znajde malo bolje od nje, ker pač tam živi kakšnih deset let, in Erjavec govori bolje francosko, ker je v Belgiji pač odraščal. Ampak saj ni poznavanje urbane topografije tisto, kar nekoga kvalificira za določeno delo, ne? Tudi ni problem tistih 20 ali koliko tisoč evrov plače in vsi s položajem povezani bonusi; če jih ne bi pobrala ona, bi jih nekdo drug. In tudi to, da AB doslej ni delovala na področjih energetike, inovativnosti ali digitalne agende, za spretnega politika ne bi smel biti prevelik problem. Problem je v tem, da Alenka Bratušek ni kaj prida političarka, je pa zato toliko bolj samozavestna, komolčarska in brezobzirna. Samo takšnemu kalibru se uspe zriniti nekam, kjer je ni videl skoraj nihče.

In še nekaj je: ko govorimo o Alenki Bratušek, vztrajno spregledujemo neko drugo Alenko Bratušek. Igorja Šoltesa, ki je za potrebe evropskih volitev izdelal popolno kuliso resne stranke, ki naj bi v Slovenijo vnesla nove vrednote, nove pristope, ki naj bi predstavljala prelom z dosedanjimi praksami in podobne bučke. Nekaj tednov po evropskih volitvah stranke ni bilo nikjer - kot tudi ne Šoltesa in njegovih novih vrednot. Tako kot je Bratuškova zadnje mesece mandata izrabila za pehanje za komisarskim mestom, je Šoltes odigral ves teater ustanavljanje stranke. Oba z enakim ciljem: zagotoviti si ne prav slabo plačano službo v tujini.

Ampak tu že govorimo o nas vseh. O tem, kako na volitvah že skoraj deset let uspevajo preroki svetle prihodnosti in spodobne politike, na koncu pa iz vsega skupaj ni nič. In dokler je tako, bo Slovenija - smešnica. Po naši skupni zaslugi.