Smeti in hinavščina

Ločevanje odpadkov je precej zoprna stvar. Zamudna, zapletena in občasno nemogoča. Zamudna, ker moraš doma vso družino (na)učiti, da papirnati robček ne sodi med papir, kristalni kozarec pa ne med steklo. Zapletena, ker ima vsaka občina svoje barve in oznake smetnjakov, pa tudi zato, ker je logika ločevanja odpadkov od občine do občine (in od države do države) zelo različna. Občasno nemogoča pa je, ker so zabojniki velikokrat zvrhani ali pa imajo tako majhne odprtine, da moraš zbrane odpadke kos za kosom jemati iz svoje vreče in jih tlačiti skozi luknjo.

Včasih pridemo celo do paradoksa, ko ločevanje odpadkov postane neekološko. Marsikdo v naši državi mora namreč smeti prevažati z avtomobilom; do smetnjakov je predaleč, da bi vreče smeti tovoril na hrbtu. Zaradi vsega tega se marsikdo požvižga na ekologijo in meče vse v isti koš. Dobesedno.

Javnomnenjska raziskava je pokazala, da ima polovica Slovencev težave pri ločevanju odpadkov. Ne verjamem, da bi bila polovica naroda butasta. Prej bi rekel, da je nekaj narobe s sistemom. Pa tudi če pristanemo na logiko nekaterih članov slovenske elite, ki za težave vlade krivijo ljudstvo, je edina rešitev zamenjava sistema. To je namreč veliko lažje kot zamenjati polovico nacije.

Pravzaprav pa problem smetenja sploh ni pri ločevanju odpadkov. Država bi namreč lahko z zakoni v nekaj mesecih prisilila proizvajalce in trgovce, da bi za izdelke porabili bistveno manj embalaže. Tako kot bi lahko tudi prepovedala prodajo avtomobilov, ki lahko peljejo več kot 150 kilometrov na uro. Ampak ne, namesto tega bo raje pobirala višje davke za avtomobile, potem pa še izterjevala kazni za prehitro vožnjo. Ali ni to hinavsko?

Ekološke probleme morata rešiti politična in gospodarska elita z novim sistemom, ne pa z vzbujanjem slabe vesti državljanom. Ne pozabimo, da se bliža dan, ko bomo ljudje lahko razločevali tudi - politike.