Smeti in skrbi

Da denar, ki ga lahko prinesejo posli s smetmi, ne smrdi, so že ugotovili v številnih evropskih državah. Med prvimi so v odpadkih zavohali dober posel Nemci, Nizozemci so jih želeli celo povezati s turizmom in iz odpadkov narediti piramide. Šest članic EU v skupnem projektu predeluje rabljene pnevmatike v podplate za čevlje, podlago za cestne obloge in odbijače za tovornjake. Poslovno priložnost so ponekod zavonjali celo s pobiranjem smeti v vesolju ...

In Slovenija? Pri nas odpadke ločujemo. Nekje bolj marljivo, drugje manj. Tam, kjer je ločevanje odpadkov skromnejše, se radi sklicujemo na prešibko okoljsko ozaveščenost ljudi ali pa na slabo delovanje občin ali komunal.

Vendar za nered pri ločevanju odpadkov krivdo posredno nosi država. Namesto da bi se strogo držala rokov, po katerih bi morale občine zahteve v zvezi z ravnanjem z ločenimi frakcijami rešiti že do konca leta 2003 (!), je sistem ločevanja vsaka občina določila po svojih merilih in časovnih okvirjih. Država jim je dala proste roke celo pri urejanju metodologije ločeno zbranih frakcij, tako da nekatere na koncu med ločene odpadke štejejo tudi kosovne odpadke, zemljo, ..., druge spet le papir, plastiko in steklo.

Kar pomeni, da državnega nadzora nad ločenim zbiranjem ni ali pa je slab. Na to kaže že preprosto dejstvo, da nekatere občine (denimo, ilirskobistriška) z ločevanjem bioloških odpadkov niso začele ob predpisanem roku v začetku meseca, pa jih ni doletela nobena kazen. O tem, koliko časa se občine dogovarjajo, kje in kako bodo uredile zbirne centre za odlaganje odpadkov, pa sploh ne gre izgubljati besed.

Če gre pri ločevanju odpadkov res za reševanje planeta, potem naj država udari po mizi in občinam postavi jasne cilje in roke, zamudnike in nespoštljiveže pa kaznuje.

Če pa gre samo za draženje ljudi, v katero kanto bodo odvrgli bananin olupek, pa ločevanje tako nima smisla. Ljudje imajo poleg smeti dovolj drugih skrbi.