Smeti niso voda

Mimo pelje zadnji vlak in nobenega vagona ni več, ki bi ga lahko ujeli, je izvedelo omizje južnoprimorskih županov. Zbrali so se, da nadaljujejo sejo, ki traja že tri leta in devet mesecev(!) in na kateri bi se morali dogovoriti, kje bo osem občin odlagalo odpadke.

Naj župani zdaj, na začetku novega mandata, še tako želijo pomagati pri skrbi za odpadke, so prepozni. 540 milijonov evrov, ki so (bili) na voljo v perspektivi 2009-2013, so večinoma že porabili v tistih slovenskih regijah, kjer so se župani uspeli dogovoriti, za kaj jih bodo porabili.

Pred osmimi leti si je osem južnoprimorskih županov zadalo na videz preprosto nalogo - najti lokacijo odlagališča, ki bi ga nato plačala EU. A so se najprej spotaknili na predlogu odlagališča v Sežani, pred skoraj štirimi leti pa obtičali, ko se niso uspeli dogovoriti niti, kdo bo konzorciju predsedoval.

Zdaj pa, tudi če bi tik pred zdajci uspeli najti lokacijo, na kateri predelani ostanki odpadkov ne bi bili moteči za sosede, je ne bi utegnili umestiti v prostorske načrte, pridobiti vse potrebne dokumentacije zanjo in urediti odlagalnih polj.

Tako južnim Primorcem ostane le sosedovo smetišče.

Če je država še pred enim letom žugala, da mora regija končno že najti lokacijo za odlagališče, da se ji ne bo zgodil Neapelj, zdaj dobrohotno namiguje, da vse skupaj niti ni tako kritično. Prostora na slovenskih odlagališčih je menda več kot dovolj.

Dovolj je tudi vode v kraških in brkinskih zbiralnikih, da Istri ni treba graditi novega zajetja, so med Gojupovimi smetmi še slišali župani. A o tem, kdo bo koga napajal, tokrat niso želeli razpravljati. Menda seja ni bila namenjena vodi, so pripomnili.

Kot da imajo na pretek tudi časa in se ne zavedajo, da se denar za urejanje vodooskrbe slovenske Istre pelje na istem vlaku, ki se že vrača v Bruselj.