Smeti za fekalije

Le kdo bi si mislil, da se bodo v Istri - pa tudi drugod po Sloveniji - v obdobju, ko lahko delajo, kupujejo ali se šolajo na domačem fotelju s prenosnim računalnikom na kolenih ali pametnim telefonom v roki, ukvarjali s preprostim vprašanjem, kot je: “Kam s smetmi?” In koliko Koprčanov bi še pred desetletjem verjelo, da jih bodo komunalni odpadki samo v enem letu stali tri milijone evrov, kolikor bodo plačali za večletno gradnjo nove podružnične osnovne šole v Sv. Antonu?

Smeti postajajo dražje od najbolj sofisticirane tehnologije, komunalne deponije pa se spreminjajo v zlate jame. V Istri se tega dobro zavedajo, v prednosti pa je najmanjša in najbolj skromna, izolska občina. Če bo to izkoristila in nekaj prostora na deponiji namenila sosedama, kar bo zanju veliko ceneje kot zgolj uporaba oddaljenih deponij v Lenartu in Logatcu (Pirančane ta stane tri četrt milijona letno), bo za nekaj sto tisoč evrov težja tudi izolska blagajna. Le krajanom, ki živijo v bližini deponije, morajo zagotoviti primerno odškodnino.

Prav s skupnimi močmi oziroma prek Skupnosti obalnih občin so v osemdesetih letih pogosto zavihali rokave in zgradili bolnišnico in vodovod. Zdajšnja gospodarska kriza kliče po novi slogi. Koprčani pa se utegnejo spomniti tudi slogana “Oko za oko”, kajti Izolani jim bodo še dolgo odvajali odpadne vode (beri fekalije). Zakaj jim torej za tri leta sami ne bi vozili del smeti?

Morebitni dogovor o souporabi deponije utegne pospešiti reševanje kar nekaj odprtih vprašanj, povezanih s skoraj triletno souporabo koprske čistilne naprave. Izolski prvi mož Igor Kolenc se mora s koprskim kolegom Borisom Popovičem zmeniti glede nekaj sto tisoč evrskega vračila stroškov za dograditev naprave, njenega poskusnega obratovanja in načina upravljanja. Kompromis v času njegovega predhodnika Tomislava Klokočovnika ni bil mogoč. Na novo porojena pozitivna čustva pa bo vplivala država. Bo Izolanom dovolila uporabo deponije? In za kolikšne količine?